V letalu začutim sočutje do stevardes, ki so kot majhne sanjale o spoštljivem poklicu, ki ga opravljajo najožja, najbolj visoka in najlepša dekleta. Ker pa so se prepozno rodile, morajo potnikom na vsakem koraku še kaj prodati. Po hudi turbulenci pristanemo nekje blizu Trsta, vreme je soparno, bliža se nevihta, bankomat ne dela in nihče ne govori angleško. Do Ljubljane je še ura in pol.
Poslušalci, lep pozdrav. Če želite izvedeti nekaj povsem novega, svežega in zanimivega, vam priporočamo, da se za nekaj minut posvetite nanotehnologiji, ki nikoli ne razočara. Na Radiu Študent pa vas zdajle čaka le opisni tekst brez sodbe, ki ne želi odpreti javne diskusije na nikakršno temo, temveč le raziskuje navidezno oddaljene prostore.
Najcenejša pot iz Berlina v Ljubljano nikakor ni tudi najkrajša. Če želim zvečer plesati na Metelkovi, moram vstati zelo zgodaj. Nekaj do pol sedme zjutraj tečem čez Warschavski most v želji, da ujamem vlak do letališča. Še preden nas stevardese na letalu družbe Ryanair poučijo o varnostnih ukrepih v primeru nevarnosti in zasilnega pristanka, polovica potnikov, ki sicer predstavlja le tretjino kapacitete letala, zaspi. Občasno me iz dremeža zbuja neprijetni mehanizirani glas gospodične, ki vzklika »mind the trolley!«, ali pa pilotove opazke, da bi lahko na levi opazili Hannover, če bi bilo vreme bolj prijazno. Dokončno se zbudim od močnega sunka pristajajočega letala in v polsnu presenečena ugotovim, da so me hostese-stevardese malomarno pozabile opomniti, da nisem pripeta z varnostnim pasom.
Ura se bliža enajsti. Ker potujem v Ljubljano, sem po vseh potovalnih pravilih na napačnem koncu Evrope, in sicer le 5 kilometrov stran od Nizozemske meje. Letališče Düsseldorf Weeze ni letališče Düsseldorf, temveč majhen hangar, ki očitno živi le na račun družbe Ryanair. Naslednji let imam ob sedmih zvečer in ker na letališču in v njegovi neposredni bližini ni absolutno ničesar, stopim do avtobusne postaje in se odpeljem do vasi Weeze, ki leži le 2,2€ stran. Weeze ima 12 000 prebivalcev, 5 picerij, eno cerkev in kar nekaj prikupnih železnih kipov. Eden od njih, mi kasneje razložijo, je simbol mesta - kovaško tnalo. Mestece, ki je kovaško bilo, kasneje svoje gospodarstvo utemelji na masovni predelavi in lokalnem izvozu krompirja. Zelo značilno.
Vreme je tega sobotnega dopoldneva zelo muhasto in upala bi si trditi, da neprilagojena hitrost vetra, gibanja oblakov in spreminjanja barve neba iz jasno modre v nevihtno sivo stalno pestijo prebivalce severozahodne Nemčije. Trenutno kaže na dež, zato se soočim z izbiro – gostilna, pekarna, cerkev. Stopim v pekarno, ki edina kaže znake življenja. Povprašam po kadilskem lokalu. Po principu več glav več ve se naenkrat vsi prisotni sprašujejo, če kaj takega v mestecu obstaja. Ne, ne, zaključijo, mi tukaj v Weezeju pa tega nimamo. V zadregi zamomljam nekaj v smislu, da sem ravno iz Berlina, kjer je to pač nekaj običajnega. Prodajalka se prijazno ponudi, da mi z veseljem ven prinese pepelnik.
Ko naredim prvi požirek kave, se nasproti mene usede gospa, ki se kmalu izkaže za nemotečo mestno norico. Vse, ki hitijo čez trg, glasno in barvito pozdravlja, nekaj mi ves čas na veliko razlaga, razumem pa jo bolj malo, saj se njena nemščina močno prepleta z nizozemščino. Nekako razberem, da bo prav danes tu velika zabava, saj sosednja gostilna praznuje 25 let. Zavem se prisotnosti številnih plakatov, ki prijazno vabijo vse ljubeznive goste, naj danes pridejo, saj bo tudi pijača na voljo po nižjih cenah. Dež in odsotnost toaletnih prostorov v pekarni me kmalu prisilijo, da pokukam v notranje prostore gostilne, kjer na mizah razveseljivo in malce zmedeno ugledam pepelnike.
V gostilni visita dve zastavi - nemška in nizozemska. Ljudi ni veliko, a sčasoma se nabirajo in za 25-letnico lastnici prinašajo večinoma rože. Ura je ena in prižge se televizija, čez pol ure bo na sporedu nogometna tekma med Nizozemsko in Japonsko. Lastnica, ki dela tudi kot natakarica, si med lase pripne za levo uho nemško, za desno pa nizozemsko zastavo. To navdušuje prisotne, ki ji vzklikajo. Najglasnejši je mož srednjih let, ki je moje pozornosti deležen zaradi svojega nahrbtnika. Nanj je navezal desetine majhnih plišastih in plastičnih igrač.
Še dobro, da ni delovni dan, saj imajo v mestecu Weeze med drugo in peto uro popoldne siesto. Tudi pozimi. Ker je tekma zelo dolgočasna, časa imam pa še vedno kar nekaj, obiščem sosednjo picerijo. Lastnik me kmalu prepozna kot eksotični element in me povpraša, če sem zamudila kakšno letalo in kateri nacionalnosti pripadam. Ko povem, da sem Slovenka, je vsem hitro jasno, to so tisti iz skupine C. Mož, sicer Italijan, me še pobara, kje točno je že Slovenija. Odgovori mu njegova natakarica, saj je dedek njenega fanta tudi Slovenec. Pravi, da bi rada kdaj obiskala to deželo. Ni tako daleč, le čas moraš imeti, ji odvrnem in se spomnim, da bom ob pol devetih zvečer pristala šele v Italiji.
Zapustim Weeze in se odpravim na letalo. Tokrat nisem zaspana in deležna sem neprestanega bombardiranja promocijskih sporočil. Ryanair je tako razumljiv, da nam v namen sproščanja ponuja cigarete brez nikotina. Lahko kupimo tudi različno kozmetiko in parfume vseh blagovnih znamk. Začutim sočutje do stevardes, ki so kot majhne sanjale o spoštljivem poklicu, ki ga opravljajo najožja, najbolj visoka in najlepša dekleta. Ker pa so se prepozno rodile, morajo potnikom na vsakem koraku še kaj prodati. Po hudi turbulenci pristanemo nekje blizu Trsta, vreme je soparno, bliža se nevihta, bankomat ne dela in nihče ne govori angleško. Do Ljubljane je še ura in pol.
Za trenutek sem mestecu Weeze občutek turistične privlačnosti podarila Zala.
(O nemški fuzbalski žalosti pa naslednji torek!)
Komentarji
komentiraj >> Re: Podeželska Nemčija
marjan [18/07/2010]
wtf? kaj hočeš ti točn kle povedat?
odgovori >>