* Nathan Williams je s skupino Wavves prvič nase pritegnil pozornost s svojo drugo ploščo z naslovom Wavvves, ki je bila tako kot plošča današnje tolpe bumov King of the Beach izdana pri založbi Fat Possum. Njegov drugi album se ni bistveno razlikoval od debitantske plošče, zaznamovan je bil z zelo grobim, hreščavim lo-fi zvokom, kjer se je melodika le poredko prerinila skozi hreščav zvok v ospredje. A skozi hrupnost so se slikale zvočne podobe in vzorci, ki so kaotičnost, čeprav le za trenutek, postavljale v dograjeno obliko in nakazovale, da se za zvočnim kaosom skriva občuteno glasbeno dojemanje. Taki utrinki so bili na prvih dveh ploščah redki, podani le za okus, toliko, da se ni izgubila poslušalčeva pozornost pred vnovično potjo v plasti hrupnega zvoka. Skupino je po izidu druge plošče zaznamoval tudi nastop, na katerem je Nathan Williams postregel z odtenkom avtodestruktivnega vedenja, ko je na koncertu pod vplivom mešanice ecstasya in benzodiazepinov namesto glasbe ponudil žaljenje publike ter pretep z lastnim bobnarjem. Sledil je kar pretiran odziv medijev na ta dogodek, za katerega se je Nathan Williams tudi skesano opravičil. Kakor koli, zdi se, da je rolkar s slike na ovitku drugega albuma mehko pristal in se podal v raziskovanje novih priložnosti. Skakalnico zbito s par žeblji je zamenjal za profesionalen skate-park, kar pomeni, da glasba ni več stvar preproste produkcije v hiši staršev Nathana Williamsa, ampak je posneta v studiu Sweet Tea, v lasti Dennisa Herringa, med drugim producenta skupine Modest Mouse.

Zvok tretje plošče z naslovom King of the Beach je zaradi boljših studijskih pogojev bistveno bolj dodelan, pa tudi občutno bolj polikan. Na novem albumu Wavves namesto glasbenih raziskovanj ponudijo dodelane pesmi, ki hitro zlezejo v uho. Na njihovi drugi plošči so pesmi, kot so No Hope Kids ali pa So Bored, predstavljale tisti spevnejši del plošče, kjer si je poslušalec lahko odpočil od nenehne hrupnosti, tokrat pa se spevnost praktično nadaljuje iz pesmi v pesem. Po dveh dokaj si podobnih ploščah se je Nathan Williams očitno odločil stopiti korak v novo smer. Zapustil ga je tudi bobnar Royal Ulsh, sta se mu pa zato pridružila glasbenika spremljevalnega benda preminulega Jay Reatarda. Nova pridobitev glasbenikov je tudi prispevala k predrugačenju zvoka skupine Wavves, ki pa ji je kljub temu uspelo ohraniti lasten prepoznaven zvok, kjer se stapljajo udarna preprostost punk rocka ter psihedeličnost šestdesetih. Pesmi so zapakirane v nek najstniški paket, morda se na trenutek zdijo naivne, ampak Nathan Williams se ne skuša pretvarjati, raje s svojo preprostostjo in neposrednostjo nagovori poslušalca.

Za razliko od prejšnjih dveh plošč King of the Beach hitro preide v uho. King of the Beach, Super Soaker in Idiot so uvodne pesmi, ki si sledijo v hitrem tempu in dajo vedeti, da je pri skupini prišlo do velikih sprememb. Kar sta prvi dve plošči skozi raztreščenost zvoka nakazovali, je na King of the Beach vidno na prvi pogled. Obenem pa se Wavves ne prepuščajo plitki pop všečnosti, le uporabljajo dokaj neposreden jezik. Preprostost igranja, obsijana s kalifornijskim soncem pa na trenutke spomni na Pixies, ki so prav tako s sila preprostim igranjem dosegali globlji učinek. When Will You Come po uvodnih treh pesmih album prestavi v počasnejši, sanjavi tempo, kjer do izraza pride značilno petje Nathana Williamsa, v pesmih Post Acid in Take On The Word, pa se ponovno poda v pesmi z najstniškim nelagodjem. Baseball Cards ter Convertable Balloon ponudita za odtenek več studijske manipulacije, kar ponovno prispeva k razgibanosti celotne podobe plošče. V Green Eyes pa skozi spevnost spomni na No Hope Kids, kjer ponovno nima punce, prijatelji ga sovražijo, njemu je pa itak vseeno.

Očitno pa Nathanu Williamsu ni vseeno, odločil se je narediti korak naprej ter združiti ekspresivnost igranja v domači spalnici s kompaktnostjo studia. S tem je dosegel nov, občutno bolj polikan zvok, kljub temu pa ohranja robustnost prejšnjih plošč. Očitno je, da Nathan Williams zmore sprejeti novosti, jih prežvečiti in jim dodati svoj lasten glasbeni pečat. Kljub preprostosti King of the Beach ponudi zadosti raznolikosti, da se spevnost in hrupnost z lahkoto stapljata v celostno podobo.

pripravil Peter Recer