Preostalo slučajno spoštovano poslušalstvo Radia Študent Marš obveščam, da sem maloprej na Trgu Brolo našel kovanec za en euro in ga spravil v žep nekdaj bele poletne srajce. Tam naj prinaša denar oziroma srečo. Upam, da ga ne bom spet zamešal med njemu podobne, ker on najdenček ima baje čarodejno moč in priteguje najditelju druge kovance in bankovce. Tako potem srečnik, če je reven obogati, če je bogat pa se vanj zaljubi ženska riba in mu ga v nočnem jadranju med tihomorskimi otoki pofafa.

Prejšnji teden sem imel čast v Tolminu na otvoritveni razstavi MINK-ove nadzemnosti za nosilnim delovnim hrbtom Janezom Lebanom in za tolminskim županom govoriiti namesto neulovljivega za ceremonije, v žaklovino odetega slikarja Marka Jakšeta. Za svoj govor, ki se je končal s »Hudiču v rit!« so me potem večkrat pohvalili in ga bom v hudi tekmi z minutami poskusil posebej za vas in za Dodoljubstvo zapisati.
Samonikla prizorišča, ki jih kličem tudi vrata v jutri , so v Sloveniji relativno številna in razvita, če položaj primerjamo s položajem na primer na Švedskem, sploh pa, če ga primerjamo s stanjem drugod na Zahodnem Balkanu. Na Primorskem kjer je italjanski fašizem tlačil več kot dve desetletji je klubovanja največ. Mimo razmišljanja o zgodovinskih razlogih za tako stanje kot dvajset let že Mladinski, kulturni in socialni delavec vidim in vem, da za vsakim trajnim uporiščem stojijo ljudje , redke posameznice in posamezniki. Brez njih »osvobojeno ozemlje« ne bi niti nastalo niti trajalo. Denar seveda je pomemben, prostorske možnosti so tudi nespregledljive. Vendar. Številni primeri (v Zasavju na primer) dokazujejo, da iz samega denarja in prostorov , ki ju upravlja jalova meneđerska pamet , ne zrase drugega kot sterilna krotkost. Zagrizenci in zagrizenke, ki leta in desetletja v svojih okoljih s svojim prizadevanjem (s časom in delom) poganjamo prizorišča in jim dajemo spin smo neprimerno več kot zidovi in kot je denar. Za pokojnim Ivanom Sedejem v Idriji so ostale prostorske kapacitete a klubovanje je zamrlo. Ilirska Bistrica je od osamosvojitve gospodarsko odmira , MKNŽ pa ostaja dejaven predvsem zaradi mladih nosilnih hrbtov, ki so prevzeli breme ugledne rok štale s kontroliranim poreklom. Kjerkoli je prizorišče, ki si zasluži spoštovanje tam so ljudje zaslužni za obstoj in delovanje. Prostorske, denarne in politične razmere so zelo različne, skupni imenovalec so pogonske osebe.

Po zadnjem razpisu za investicijski EU denar, ki ga je Urad za mladino razpisal in mirne vesti razdelil samo javnim zavodom (se pravi vladnim organizacijam) me je do konca razočaral ponos dolgoletnega vede direktorja Zorka Škvora na novozgrajene zidove, ki bodo služili prihajajočim rodovom mladine. Takrat sem dokončno nehal upati, da bo ta človek še kdaj mogel koristiti spremembam naprej.

Večkrat sem že zapisal in rekel in še bom ponavljal. Z lahkoto odobravajo miljone v popolne obnove kulturnozgodovinskih spomenikov , generacije mladine pa se pred našimi očmi spreminjajo v drek. Kdaj bo Urad za mladino sprožil pobudo, da se zaščitijo redke radodarne osebe brez katerih ne bi bilo zorišč kritičnih in ustvarjalnih ljudi? Malo morgen. Urad za mladino je pravkar pomagal Ministru Lukšiču z najglajše sprejetima zakonoma učvrstiti vpliv političnih strank na mladinski polje in med drugim seveda okrepiti položaj Urada za mladino samega.

Ker je Bog baje sebi najprej ustvaril brado, ker je na svetovnem nogometnem prvenstvu spet premočno zmagal Neoliberalni Kapitalni in predvsem zato, ker sva z urednikom Vasevim maloprej zdilala, da mi preostane samo še nekaj minut, EPP končujem današnji prekratki naložek. Vsak popoldan pojemigram na Čevljarski, opolnoči pa na Titovem trgu okoli stare Lože. Puščamo sledi na www.dodogovor.org, pripravljamo se na Koperground, ki bo od prvega avgusta naprej, danes pa uvažamo za ta dogodkovni sunek Tarika Alimanoviča iz kraja Visoko. Aja, plakat bo naredil znameniti stripar iz Vršca, Wostok!
Čao, bao.