Če iz obzira vzamemo pretirano hvaljenje lastne seksualnosti glavnega lika in če se ne sprašujemo po ponavljanju motivov, ki po drugi strani le s tem pridejo do največje množice ljudskih možgan, je knjiga odlično branje, ki pa ga ni odnašati s seboj na poletne počitnice, če imate, kot vsako leto, letos zopet željo brati trivialno literaturo. To Angeli, demoni in kurbe pač niso.
Franjo Frančič je začel z aktivnim pisanjem in objavljanjem nekje okrog leta 1983, ko je izdal kratko zgodbo v almanahu Mlada proza. Od tedaj naprej je na slovenski sceni znan predvsem po sebi lastnem frančičevskem slogu, ki ga lahko opazujemo tudi v novem romanu Angeli, demoni in kurbe, ki je izšel lanskega leta pri novomeški Založbi Goga.
Marginalne osebnosti, potisnjene tjakaj z rokami nekoga drugega ali z lastnimi, se Frančiču zdijo dovolj plodovit motiv, da jih v svoje tekste venomer vpeljuje kot glavne like, torej glavne delovalce, če jih zaradi njihove pasivnosti vsaj na površinski ravni sploh lahko tako imenujemo; torej kot delovalce, aktivneže. V tokrat predstavljenem romanu je pred bralčevo zavest pripeljan lik pišočega, pijočega in fukajočega, včasih shizoidnega osebka, ki se skozi fragmentarne zaznamke o svoji preteklosti - svojem težkem otroštvu na Vodmatu in po vzgojnih domovih - ob vsakem dejanju sprašuje po dejanju samem in reflektira prav to dejanje zdaj ironično, zdaj povsem resno. Svoje začasno osvobojeno ozemlje najde v Istri, vsak izhod iz tega področja samostojnosti pa se razvije v razočaranje, naj omenimo samo neuspel poskus izdaje knjige pri založbi Bela Latrina, odsoten pogovor z novinarko komercialnega radia in nebogljeno gledanje televizijskega ekrana, na katerem so prikazana grozodejstva vojne ob razpadu Jugoslavije.
Ta, v slovenski prozi bi to lahko označili že kar s terminom frančičevska, fabulativna struktura, je vsaj občasnemu bralcu tega avtorja znana in ne preseneča. Tisto, kar izstopa, in kar je že Maurice Blanchot [mauris blanšo] v nekem zapisu omenil kot pomemben del umetnostne proze, pa je formalna struktura teksta in medsebojno navezovanje tem, idej in motivov naprej in nazaj, četudi je pojavnost enih in istih motivov v različnih romanih istega pisca velika.
»Vedno sem si želel napisati knjigo, ki bo kot reka«, pravi Frančič na zadnji platnici knjige, kjer je kraj za metajezikovne zaznamke o vsebini. Kratka poglavja ali že kar kratke zgodbe, razpenjajoče se čez polovico ali celo stran, ki se med seboj linearnočasovno povezujejo, so pri knjigi Angeli, demoni in kurbe sestavljene iz dveh polovic ali rajši: dveh vsebinskih ravnin. V prvi je vpeljano stilsko in vsebinsko predrugačenje, včasih kar povzemanje naslovov pisateljev in pesnikov, obravnavane so firme avtomobilov, včasih pa tudi točno določeni kraji. V drugi polovici teh kratkih sestavkov pa imamo žensko podobo, ki v odsevu - bodisi zaradi nekaterih podobnosti, asociacij ali direktnih navezav - s prvo polovico z glavnim likom doživlja zdaj take, zdaj drugačne spolne interakcije, ki so vezane predvsem na fizičnost priložnostnega seksa, njegovo refleksijo in zdaj nagel – včasih pa tudi ne – odhod zatem.
Frančiču jezik teče, knjiga s stotimi stranmi ne predstavlja velikega zalogaja, njenega bralca pa spremlja ta sreča, da od njega pisatelj pričakuje neznansko veliko udeležbe in premišljevanja. Na kratko, potrebuje kritičnega bralca, ki bo vsebino, napolnjeno s težko melanholijo, hitro odpravljenim in brezčustvenim seksom ter izrazito problematičnimi odnosi med ljudmi, projiciral in sočasno razlagal na lastni življenjski izkušnji.
Kritičnost do socialnih struktur, medosebnih odnosov, kritika slovenske literarne in metaliterarne scene, že v naslovu razvidna kritika do šund literature velikega obsega in predvsem kritičnost do človeka, živečega v trenutnih kakofonijah pridobitništva so stvari, ki vežejo Angele, demone in kurbe v skupni imenovalec Franja Frančiča, ki je s tokratno knjigo zapisal še en tekst, ki ga poznamo, a ga vedno znova dojamemo drugače. Je treš literatura, je izrazito problematična in ima veliko željo po predrugačenju zavesti človeka, ki sedi pred ogromnim LCD ekranom, ki se razprostira čez celo steno dnevne sobe. Pa tudi vseh ostalih, intelektualno zasidranih ali umetniško navdahnjenih Franjo Frančič ne pusti, da bi ušli kritični osti natiskanih besed.
Vsebinsko smo tako blizu povsem verističnemu opisovanju mukotrpnega človeškega vsakdana, kar pa je odkrivala literarna kritika že v pisateljevih preteklih knjigah. Morebiti je v tokratnem romanu opaziti manj lirične tenkočutnosti, ki smo jo vajeni pri Frančiču, lahko pa jo vidimo in čutimo predvsem v že prej omenjenem medbesedilnem tkanju in poklonu že mrtvim ali, redkeje, še živim pisateljev.
Če iz obzira vzamemo pretirano hvaljenje lastne seksualnosti glavnega lika in če se ne sprašujemo po ponavljanju motivov, ki po drugi strani le s tem pridejo do največje množice ljudskih možgan, je knjiga odlično branje, ki pa ga ni odnašati s seboj na poletne počitnice, če imate, kot vsako leto, letos zopet željo brati trivialno literaturo. To Angeli, demoni in kurbe pač niso.
Komentarji
komentiraj >>