Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nogometno prvenstvo v Berlinu (2921 bralcev)
Torek, 13. 7. 2010
zalavi



Današnje pismo je prispelo iz Berlina, ki je bilo pred dnevi priča koncu velike nogometne evforije. Ob 16. uri govorimo o privoščljivosti, ponižanju in perspektivnosti. O tem, da misel, da je nogomet šport, ki ga igra 11 mož na vsaki strani, na koncu pa vedno zmagajo Nemci, morda izgublja svojo veljavo. Ali pač?


V Berlinu smo lahko skozi trajanje nogometnega prvenstva opazili zanimivo spreminjanje multikulturnega mesta v tipično nemško mesto. Ponemčevanje in izražanje patriotskih čustev, ki sicer zaradi zgodovinskih dejavnikov niso preveč zaželena, so se zrcalili na vsaki hiši, med pričeskami navijačev, v izložbah, na telesih, na oblačilih, še lica obrazov na oglasnih plakatih so bila poslikana z nemškimi zastavami. Skratka, barve letošnjega začetka poletja so bile v glavnem črna, rdeča in rumena.

Verjetno so po celi Evropi in delu sveta med prvenstvom gostinci mastno služili. Ne imeti LCD-ja v ali pred lokalom je bil poslovni samomor. V Berlinu so v namene „Public viewinga“ zrasli mnogi pivski vrtovi, tribune in projekcije na zidove hiš. Prebivalci pritličjih nadstropij so svoje televizorje obrnili na cesto, si prinesli svoje stole in poceni pivo.

Nemški trener Joachim Löw je pred prvenstvom izrazil željo, da njegovi fantje ponižajo vse ekipe. S prvo tekmo proti Avstraliji jim je to dobro uspelo in mimogrede povečalo slovensko nezadovoljstvo ob prihajajoči tekmi na Stožicah. Kot član balkanskega plemena sem na drugi tekmi navijala za Srbijo. Zelo tvegano dejanje, saj so nemški navijači zagreto poskušali jebati vse po spisku, čeprav njihov jezik ne zmore tej formulaciji priti niti blizu.

Nemčija postane, kot že prenekaterič, prva v svoji skupini, to leto v skupini D. Nemški simboli se množijo po Berlinu, približuje se osmina finala in to z Angleži, izriniti jih iz nogometnega sveta se tisti dan zdi edini razlog za obstoj nemške ekipe. Ne le, da so 27. junija Angleže poslali domov, s 4 proti 1 so jih ponižali, kot si nikoli niti misliti niso upali. Končno so jim vrnili za prvenstvo 1966, ko so Angleži s podobnim golom, ki jim letos ni bil priznan, postali prvaki. Evforično vzdušje prevzema Berlin. Letališče Tempelhof, kjer sem si tekmo ogledala, ne služi več prvotnemu namenu, temveč je preurejen v park med tremi četrtmi. V njih živi veliko priseljencev iz Turčije ter njihovih potomcev, in prav veselje je bilo gledati mlada dekleta z rutami, odeta v umetno cvetje nemških nacionalnih barv, kako se veselijo zmage.

Sobotno popoldne. Po spletu naključij se znajdem na Alexander platzu, zunaj pred manjšim lokalom med turisti spremljam četrtino finala svetovnega prvenstva. Če Nemčija premaga favorizirano Argentino, je svetovna prvakinja, to je bilo takrat jasno. »Dieser junge perspektivische Mannschaft« komentator navdušeno naslavlja mlado perspektivno nemško ekipo, ki kot za šalo preigrava Maradonine varovance. Ko ga v množici »close-upov« kamera pokaže še zadnjič, ljudstvo pred ekranom aplaudira in se glasno smeji.

V sredo, 7. junija, petarde pokajo že dopoldan, vuvuzele pojejo svoj vsakdanji napev, temperature se dvigajo do 37°C. Ker v Berlinu živi tudi znatno število Špancev, je jasno, da se bo treba hudo potruditi za primerne sedeže. Vendar Španija v najbolj gledanem dogodku v zgodovini nemške televizije Nemčijo premaga. Nemški prebivalci se žalostijo, a Berlin se veseli. Španci so v mestu sicer v manjšini, a njihov žurerski temperament nam ne pusti spati. In tudi danes, v času pisanja tega pisma, po pridobljenem naslovu svetovnega prvaka, je v Berlinu hrupno: »Espańa Champińón!«.

Tekmo med Urugvajem in Nemčijo pa sem si pogledala v zapuščeni tovarni lokomotiv. Dve nepokriti tribuni, od katerih vsaka premore 500 sedežev sta obdani z zidovi, ogromno platno omogoča jasen pogled na sliko še vsem na tleh in v ozadju. V množici bi lahko naštela 2000 glav, vse se zdijo brezskrbne. Upajo na dobro tekmo in v najboljšem primeru zmago. Sproščena igra se zrcali tudi na igrišču. Po napeti zadnji minuti in Furlanovi štangi se tekma konča, Nemci dobijo bron, a naj bi bili z dobro igro tudi moralni zmagovalci prvenstva. Suma sumarum, dober končni izkupiček nemške ekipe, a na srečo ne predober, da ne bomo še celo poletje poslušali samo o tem, kako so Nemci najboljši v reševanju evra, petju in fuzbalu.

V Berlinu je nogomet gledala Zala.


Komentarji
komentiraj >>