Mala dvorana Kina Šiške je v soboto gostila dve sila raznoliki skupini, ki pa se stikata na določenih skupnih točkah. Govorimo o etiopijski trojici Ililta Band ter o nizozemski četverici The Ex. Prvi so na tradicionalne etiopijske inštrumente predstavljali bogato glasbeno zakladnico te vzhodnoafriške države, drugi pa so po tridesetih letih igranja po svetovnih odrih, pokazali da še vedno ohranjajo svež, igriv ter raziskovalen zvok hrupnih in brezkompromisnih kitar. (v celoti!)
THE EX & ILILTA BAND, 17. 7. 2010; Kino Šiška, Ljubljana
* Mala dvorana Kina Šiške je v soboto gostila dve sila raznoliki skupini, ki pa se stikata na določenih skupnih točkah. Govorimo o etiopijski trojici Ililta Band ter o nizozemski četverici The Ex. Prvi so na tradicionalne etiopijske inštrumente predstavljali bogato glasbeno zakladnico te vzhodnoafriške države, drugi pa so po tridesetih letih igranja po svetovnih odrih, pokazali, da še vedno ohranjajo svež, igriv ter raziskovalen zvok hrupnih in brezkompromisnih kitar.
Kot prvi so na oder prišli Ililta Band s tradicionalnimi inštrumenti; enostrunsko violino masenko, miniaturno šest strunsko harfo krar ter z bobni kobero, izdelanimi iz pločevink in kravje kože. Ta minimalistična postavitev ni napovedovala bogatega zvoka, ki je sledil znotraj njihovega nastopa. Skupina je predstavila pesmi Etiopije, ki združujejo razgibano ritmiko, melodijo ki lebdi v brezčasnem okolju, obenem pa z majhnimi dodatki med preigravanji inštrumentov dodajajo raziskovalno globino glasbe. Dokaj hitro po začetku nastopa je bilo vidno, da bodo člani skupine predstavili razgiban zvok, ki kljub milini glasbe dopušča drezanje z majhnimi praskajočimi zvoki, ki jih je zmožna proizvesti šeststrunska harfa krar. Ta inštrument je skozi celoten nastop nudil prepletanje nežnega igranja, medtem ko je v naslednjem trenutku izvabljal zamolkel trzajoči zvok. To preigravanje je bistveno pripomoglo k bolj dinamičnemu zvoku skupine. Obenem je bobnar s svojimi bobenčki gojil raznoliko ter sila igrivo ritmiko ter s tem vabil k plesnosti, ob tem pa sta vokal in violina masenka spominjala, da je Etiopija dežela, prepojena z misticizmom. No, njihov nastop je na trenutke lahko prav pošteno spominjal na kakšen rockerski band, saj so ponujali tudi močen in pošteno zagruvan zvok. Skupina se je skozi nastop naslanjala na trenutni navdih in z improviziranim prilagajanjem negovala potek koncerta, ki se je na koncu razvil v ples članov benda pod odrom skupaj s publiko, ki je s ploskanjem dajala tempo zaključku nastopa.
Na začetku je bilo omenjeno stičišče med Ililta Band in The Ex. S tem je bilo mišljeno navdušenje nizozemske skupine nad etiopskim glasbenim okoljem, obenem pa je etiopska trojica med igranjem na tradicionalne inštrumente pokazala več drznosti, kot jo lahko ponudi kakšen zahodni rockerski band. Na trenutke se je med njihovim nastopom namreč prikradla misel, da bi bilo prav zanimivo videti, kako bi etiopska zasedba raziskovala zvoke električnih kitar.
Slovenska publika se je v zadnjem letu dobro spoznala z nizozemsko zasedbo The Ex, ki je slavila trideset let obstoja. Skozi leta se je spreminjala zasedba skupine, največja sprememba jo je doletela pred leti, ko je pevec G.W. Sok zapustil skupino, njegovo mesto pa je zapolnil Arnold de Boer. Skozi leta obstoja je skupina nenehno ostajala samosvoja, obenem pa odprta za nove glasbene pristope. Močno vplivno postaja njihovo navduševanje nad etiopsko glasbo, kar je razvidno predvsem v mehki prepletajoči ritmiki, ki jo odlično podaja bobnarka Katherina Bornefeld. Nastop nizozemske skupine je takoj na začetku deloval zelo udarno, z močnim kompaktnim zvokom, znotraj katerega so se prikazovale priložnosti za hrupne kitarske izbruhe. Skozi celoten nastop sta jedro tvorila kitarista Terrie Hessels ter Andy Moor, ki s kitarskim dialogom ustvarjata dinamiko od ritmičnih preigravanj Andya Moora, skozi katera agresivno z jedkim zvokom zareže Terrie Hessels. Kar se na začetku sliši kot čvrsta struktura, kitarista razstrelita v hrupne in čustvene izbruhe in s tem nadgrajujeta zvok skupine. Hrupnost in te kaotične izbruhe kitar pa obenem povezuje bobnarka z mehkim, plesnim ritmom in s tem dodaja glasbi The Ex svežino, ki sili k plesu. Tako imamo na eni strani težko robustnost, na drugi pa mehko in zelo dinamično ritmiko. Temu nežnejšemu polu zvoka se pridruži tudi novi vokalist in kitarist Arnold de Boer, ki se sicer staplja znotraj inštrumentalne trojice, a se v bistvu skoraj nikoli ne postavi na svoje lastno trdno mesto. Bi pa težko rekli, da je to primanjkljaj k zvoku skupine, saj bend deluje kot čvrsta zaokrožena celota z zelo močno medsebojno komunikacijo.
Nastop skupine The Ex je skozi celoten nastop ponujal bombardiranje zvoka, ki se je nadgrajeval in nenehoma razvijal svojo težo. Ko se je skupina podala v glasbeni vrtinec in se je zazdelo, da smo dosegli vrhunec, je sledil še dodaten preobrat in celotno skupino pognal v še globlje lomastenje po lastnem zvoku. The Ex na odru očitno ne poznajo usmiljenja do lastnega igranja in se zadovoljijo šele takrat, ko glasbo pripeljejo do meja, obenem pa se ne izgubi rdeča nit, skozi katero se vrnejo v ponovno mirnejši in nežnejši del pesmi. To valovanje je skupina ponujala skozi ves nastop, ki je deloval povezano in prav nič zvezdniško naduto.
Uro in četrt dolg nastop nizozemskih The Ex je spomnil, da se je v osemdesetih letih razvijala glasbena scena, ki je ponujala pristen, brezkompromisen zvok. Marsikateri bend tistega obdobja je pustil neizbrisljiv pečat v glasbeni zgodovini, The Ex pa ponujajo zvok, ki je še dandanes slišati zelo svež, sočen ter unikaten. Kako prav nič zvezdniški so The Ex, se je bilo moč prepričati ob koncu koncerta. Potem, ko smo bili premočeni v dvorani vsi, od publike do članov benda in smo se šli hladiti z mrzlim pivom, so The Ex ostali v dvorani in pospravljali svoje inštrumente in ostalo odrsko kramarijo.
Pripravil Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>