Sredi prejšnjega tedna se je oglasila organizacija Amnesty International - tokrat s poročilom o zdravstvenem sistemu v Severni Koreji. Poročilo je vzorčen primer, kakršne pogosto ponujajo takšne in drugačne človekoljubne organizacije s svojimi opažanji iz poljubne nezahodne tiranske diktature, kjer ali jejo pse, z globinom mažejo albine ali ženske oblačijo v prevelike volnene puloverje, ki jim segajo čez glavo in zakrivajo obraz.

Poročilo deluje pričakovano. Karkoli štrli izven hegemonske liberalno-kapitalistične ideološke paradigme, je takole čez palec ali kakšen drug prst za številne filantropske odrešeniško-humanitarne organizacije nič drugega kot sadistično izživljanje nad rajo. In jok in škripanje z zobmi. Zato se ne gre čuditi nad kracarijami, ki jih v beležnice ponavadi uspejo spraviti špijoni, ki poročila pripravljajo.

Poročilo so zvesto, a precej potiho in potuhnjeno, povzeli korporativni mediji. Kakopak so se usedli na najbolj umazane podrobnosti. Operacije slepiča brez anestezije so bile v slovenskih časnikih najbolj priljubljene. Upoštevajoč intelektualni nivo večine recikliranih vsebin, ki se povečini valjajo v medijih, jim ne moremo zameriti odsotnosti relativizma pristopov v medicini - kot da je kdaj kdo že umrl, ker so ga kirurgi mrcvarili pri živem telesu. Sicer so pa zahodni medicinci že pred nekaj leti začeli dojemati, da dvojne doze anestetikov niso jako telesu prijetne in se vse manj poslužujejo uporabe narkomanskih overdovzov. Nihče ni pomislil, da so progresivni umi Severne Koreje to mogoče spoznali precej pred zahodno medicino in so svoja spoznanja radikalno aplicirali v praksi.

Tak je pač duh omenjenega poročila in medijskih povzetkov - gledajo iver v severnokorejskem očesu, bruna v lastnem pa ne opazijo. Očitki se recimo vrtijo okoli ne dovolj belo opranih rjuh, večkratni uporabi injekcijskih igel in podobnih malenkosti. Kaj drugega pričakovati od zahodne obsedenosti s higieno in imperialističnega posiljevanja ostalega sveta s svojimi reklamami za pralne praške? Korejci si pa še rok na stranišču ne umivajo.

Druga poanta poročila o zdravstvenem sistemu v Severni Koreji zveni še bolj perverzno. Pravi namreč, da vsi severni Korejci nimajo enakovrednega dostopa do zdravstvenih storitev. Ha! Pomislimo za trenutek na domače razmere, ki jih lahko izkusijo vsi, ki staknejo kakšno resnejšo spolno prenosljivo bolezen ali »ne daj bože« kakšno še hujšo zadevo. Greste k zdravniku, dobite napotnico, čakate par mesecev, umrete, čakate še malo. Ali pa dodatno odprete denarnico in postanete samoplačniki. Finančno je slovenski zdravstveni sistem povsem strohnel - tako vsaj pravijo vsi vpleteni. Vsakokratni ministri ali ministrice so po vrsti obljubljali in še vedno obljubljajo reforme, seveda najprej in samo v ekonomskem smislu. To pomeni liberalizacijo zdravstva, vdiranje zasebnega in posledično pridobitniške logike. Seveda po vzoru eldorada »svobodnega sveta«, kjer so leta 2010 ugotovili, da bi bilo fajn, če bi tudi malce manj premožnim prišili prste porezane na cirkularni žagi. A logika še vedno ostaja - kdor si zavarovanja ali pokritja računa ne more privoščiti, mu ostane na razpolago le lokalni šaman.

V Severni Koreji naj bi torej pacienti morali plačevati za storitve, to je njihov naglavni greh. Le redki bogati izbranci si lahko privoščijo boljšo oskrbo. Česa vsega si ne izmislijo te prekleti nori Korejci. Lahko pa na severnokorejsko zdravstvo pogledamo tudi z druge strani, z bolj zdravim odnosom do sveta. Le korak do brezrazredne komunistične družbe, je Severni Koreji uspel ključen miselni preobrat pri razumevanju socialne pravičnosti: esenca javnega zdravstva ni v tem, da imajo vsi prav enake možnosti brezplačnega dostopa do zdravstvenih storitev, ampak da jih nima nihče.

Nihče ne dvomi, da v severni Koreji ljudje cepajo kot muhe. Če ne zaradi bolezni, pa zaradi večletne lakote, ko ljubljeni vodja proda celoletno žetev, da si lahko privošči buteljko ali dve vrhunskega vina in zavojček prestižnih cigar. A niti ne gre za to, kako bolnike pokopljejo V severni Koreji, Sloveniji ali Združenih državah Amerike. Ključna je izkrivljena percepcija Zahoda, ki ga v tem primeru zastopa organizacija, ki naj bi bila napol poveličana in med večino ljudi uživa pozitiven ugled. Zahodnocentrične, evolucionistične predstave o vzhodnjaških, afriških ali kakršnih koli primitivcih že - še posebej, če se ne gredo liberalne demokracije in prave različice kapitalizma - so še vedno najbolj razširjen modus mišljenja globaliziranega imperializma.

Zdi se, da so vsakršne alternative - čeprav tako zblojene kot so severnokorejske - prepovedane, a obenem nujne za vzpostavljanje identitete, saj služijo kot grozljivi pekel, ki čaka na vse, ki bodo skrenili z linije. McDonalds ali stradanje, drugih poti ni. Še najbolj verjetno pa gre pri poročilu o inovativnih metodah severnokorejskih zdravstvenikov za narcizem majhnih razlik. Podobnosti je več kot razlik. Kmalu bomo namesto belih plomb doplačevali tudi za narkoze - si pa Severna Koreja vsaj lahko obeta zaslužek z medicinskim turizmom in bogato ponudbo nadstandardnih storitev.

Severnokorejske zdravstvene usluge je koristil Boštjan.