Ferropolis je mesto iz železa, spremenjeno v odprti muzej, ki svojo infrastrukturo ponuja različnim kulturnim dogodkom. Ogromne železne konstrukcije, nekakšni bagri-velikani so v času svojega delovanja služili za miniranje in odkopavanje rjavega premoga, danes pa zapuščeni veličastno mirujejo na koncu manjšega polotoka, ki sega v umetno jezero. Pretekli konec tedna so bagrom, poimenovanim »Komar«, »Meduza«, »Dvojčka« ter »Mad Max«, že trinajstič nadeli uhane v obliki disko krogel. Začel se je Melt.
Ferropolis je mesto iz železa, spremenjeno v odpri muzej, ki svojo infrastrukturo ponuja različnim kulturnim dogodkom. Ogromne železne konstrukcije, nekakšni bagri-velikani so v času svojega delovanja služili za miniranje in odkopavanje rjavega premoga, danes pa zapuščeni veličastno mirujejo na koncu manjšega polotoka, ki sega v umetno jezero. Pretekli konec tedna so bagrom, poimenovanim »Komar«, »Meduza«, »Dvojčka« ter »Mad Max«, že trinajstič nadeli uhane v obliki disko krogel. Začel se je Festival Melt.
Iz enega manjših in nepomembnih elektronskih festivalov, ki so v poletnih mesecih v širši okolici Berlina precej prisotni, je Melt prerasel v omembe vreden glasbeni dogodek, ki že tretje leto ponosno razglaša svojo razprodanost in to v vrednosti 20 000 obiskovalcev. Njihovo število narašča na račun prišlekov iz Anglije, ki so kot nekakšen znak, da je festival zdaj velik. Oziroma tema izgovorov, da se na posamezni festival več ne gre – preveč Angležev.
Žal je tako, da Angleži vzpostavljajo nek problematičen trend nepozornosti, zdolgočasenosti in posledično nespoštovanja do izvajalca in ostale publike. Trajno blebetajoči brez meni znanih razlogov stojijo v prvih vrstah in se ne zmenijo za, na primer, vse slave vredne kritične VJ sekvence Massive Attack, ki so opozarjale na povečane neonacistične težnje v zvezni državi Saški, v okrožju Anhalt, kjer je festival situiran.
Svojo glasbeno ponudbo je Melt iz najrazličnejših vrst elektronike razširil še na popularno indie glasbo ter njune variacije. V šotoru na vhodu so množico zabavali bendi Yeahsayer, The Futureheads in WhoMadeWho, na glavnem odru smo lahko slišali The XX, Broken Bells, Goldfrapp in že omenjene Massive Attack. Drugi največji oder so večinoma zastopale skandinavske barve, največ je bilo elektronskih live actov, z občasnimi presenečenji, kot sta bila Kings of convinience. Na plaži so odzvanjali ritmi dubstepa, oder »Veliko kolo« je prisegal na najljubši berlinski žanr – minimal techno, zunaj prizorišča pa so lahko od sobotne sedme jutranje ure 48 ur plesali nespečneži.
Organizatorji Melta si ne zapirajo oči pred konzumacijo drog, ki je na elektronskih festivalih močno razširjena. Uporabnikom prijazno dovoljujejo vstop na festivalsko prizorišče s tetrapaki do enega in pol litra soka in če se drugje razgreta množica po navadi poliva s pivom, obiskovalčeva majica zjutraj diši le po breskvi ali jabolku. Na festivalskih tleh, ki so mimogrede asfaltna ali peščena in nikakor ne blatna, ležijo le kartonske embalaže, plastičnega kozarca ali plastenke ni videti, saj zanje obiskovalci plačajo 1 evro, ki ga od odhodu dobijo nazaj.
Da se ljudem splača zaradi tistega evra nositi kozarec vedno s seboj, ni rezultat pomanjkanja denarja, ampak navade. Tudi nepregledna vrsta ljudi, ki v njej zadnji dan stojijo s polnimi vrečami za smeti, za katere bodo prejeli 5 evrov, je prej stvar zahodne festivalske kulture kot resnične ozaveščenosti. Na festivalskem prizorišču so stojnice okolja zavednih, ob katere se nihče niti ne spotakne, postavljene ob kadilski lounge, ki ga sponzorira Marlboro. »Please don't Melt« - verjetno ozonske luknje je pravzaprav prisrčen zelenopralniški slogan, a na isti ravni kot dekle, ki si v majici »Save the ocean« v jezeru umiva zobe, poleg nje si higiene navajeni mladec s šamponom umiva lase, nekaj metrov naprej pa ležijo mrtve muhe.
V namen okoljske ozaveščenosti je Eko Melt sekcija celo izdala brošuro z naslovom Rock'n'roll Klima Guide, ki jo je podprlo ministrstvo za okolje. V njej obiskovalce pozivajo k neprimerno zabavnim rečem. Na primer: Support your local dealer, ki predlaga ljudem, naj jedo sezonsko hrano. Na festivalu se sicer lahko odloča med najrazličnejšo ponudbo, a ti dealerji so žal zelo dragi, v najbližjem mestu pa se lahko kot kralji najeste v edinem supermarketu - Lidlu.
Velik del prizadevanj so organizatorji posvetili prihodu na festival in se v teh dneh veselili upada števila avtomobilov na parkirišču. Istočasno festival ponuja vsem obiskovalcem shuttle-bus, ki vsakih 5 min vozi iz kampa do koncertnega prizorišča, čeprav pešpot traja 10 minut. Podobnih diskrepanc je bilo še več. K lepšemu in bolj zdravemu okolju bomo seveda pripomogli, če na festival ne bomo prišli z letalom. Brošure žal nisem opazila prevedene v angleščino, zato verjetno ta odstavek ni bil preveč uspešno plasiran. Če pa so obiskovalci želeli biti nekaj posebnega, so se lahko na festival pripeljali s spalnikom, ki ga je sponzorirala pijača Mixery, ta pa na svoji spletni strani paradoksalno oglašuje letalsko družbo German Wings.
Človeka pa prav na zadnjico vrže ideja, kaj vse naj obiskovalci zapakirajo v svoj nahrbtnik. Reciklažni toaletni papir, navadno in ne električno zobno ščetko, sušilec za lase pa naj zamenjajo za veter. Le kdo pri zdravi pameti na tridnevni festival vzame fen? Organizatorji so v brošuri še lepo prosili, naj obiskovalci vendarle svoje šotore vzamemo s seboj domov. Kako prosim? Nič nenavadnega. Na enem bolj ozaveščenih festivalov v Evropi, danskem glasbenem festivalu Roskilde, ki med drugimi ponuja kolesa, na katerih lahko zavoljo varčevanja energije polnite svoje telefone, več kot polovica obiskovalcev svoje šotore in spalne vreče pusti kar v kampu. Razvajene riti.
Zaradi nepozornosti ali pa celo nezmožnosti zanimanja za dogajanje okoli svojih nosov, je marsikdo zamudil magičnost, ki se na Meltu zaradi lokacije kar zgodijo. Eno takih pravljičnih situacij je zakrivilo okolje in vreme na plaži med res prijetnim nastopom Four teta. Poleg fotografskih bliskavic, poplesujočih laserjev in barvnih luči, je bilo zaradi ravne pokrajine med enournim setom vsakih 10 sekund mogoče opaziti še oranžno obarvane strele.
Pri celotni zgodbi je najbolj moteča pozornost, ki se jo posveča modernemu sledenju eko ideji, ki bi jo organizatorji lahko posvetili vzgajanju publike na drugačne način, raje v smeri spoštovanja do izvajalcev, publike, torej kulturnega in seveda tudi naravnega okolja, tu in zdaj.
Zaradi izkušnje in ne zaradi ozonske luknje sem na festival Melt štopala Zala.
Komentarji
komentiraj >>