Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
V JAVNI INTERES ZAKAMUFLIRANA BELA MAGIJA (3998 bralcev)
Petek, 30. 7. 2010
Boris V.



Prejšnjo sredo je vikar slovenske vojske Jože Plut v Sankt Peterburgu blagoslovil slovensko vojaško ladjo Triglav. Medtem ko se slovenski politiki stvar po večini ne zdi sporna, kvečjemu zabavna, direktor Urada za verske skupnosti Aleš Gulič meni, da gre za kršitev ustavne ločitve verskih skupnosti od države, kar je zapisano v 7. členu Ustave Republike Slovenije.

Prejšnjo sredo je vikar slovenske vojske Jože Plut v Sankt Peterburgu blagoslovil slovensko vojaško ladjo Triglav. Medtem ko se slovenski politiki stvar po večini ne zdi sporna, kvečjemu zabavna, direktor Urada za verske skupnosti Aleš Gulič meni, da gre za kršitev ustavne ločitve verskih skupnosti od države, kar je zapisano v 7. členu Ustave Republike Slovenije. Ločitev verskih skupnosti od države je sodobna, liberalna pravna praksa, katere zametke lahko zasledujemo vse do Martina Luthra, ki je podal tako imenovano doktrino Dveh kraljestev. Kraljestvo Boga in kraljestvo posvetne avtoritete naj bosta ločena in vsaka vlada, ki tega ne spoštuje, si zasluži revolt. Konec 17. stoletja pa je svoj morda kar najpomembnejši prispevek k teoriji ločitve cerkve in države v delu Pismo o toleranci podal angleški filozof John Locke.

Več sto let pa očitno ni dovolj, da bi te ideje ponotranjili in jih jemali kot samoumevne. Vedno znova se vračamo na nepravo izhodišče, torej ne ali ločiti verske skupnosti od države, ampak v kolikšni meri naj država odstopa svoje pristojnosti, v našem primeru, eni konkretni verski skupnosti. Država Slovenija že precej časa ni strogo ločena od verskih skupnosti, predvsem Rimokatoliške in Evangeličanske cerkve, še manj pa je do njih enakopravna. Katoliško cerkev sicer čisto legitimno mika vse večja vključenost v državne strukture, predvsem pa jo žgečkajo finance, šolstvo in represivni aparat, to je vojska in policija. Takšna sla po vpetosti v državne strukture je lahko pomenljiva že sama po sebi, bolj moteče pa je pristajanje države na večanje vloge Cerkve v njenih strukturah.

To se lepo vidi na primeru Slovenske vojske in policije, v katerih delujejo vikarji in kurati, torej katoliški kleriki, ki svojo pozicijo znotraj teh struktur upravičujejo z duhovno oskrbo zaposlenih. Vojaški vikariat obstaja od leta 2001, na leto pa zmanjša državni proračun za skoraj pol milijona evrov, natančneje 450.000. Že to, da vojaški vikariat obstaja na državne stroške je bizarno samo po sebi, spornih pa je še več dejstev.

Na svoji spletni strani ima vikariat tako zapisano, da zagotavlja duhovno oskrbo pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske, zaposlenim na Ministrstvu za obrambo ter njihovim družinskim članom, ne glede na njihovo versko pripadnost. Ob tem pa je treba omeniti, da se sredi uradnega simbola vikariata bohoti zgolj krščanski križ. K temu dodajmo še vodilo pri delu osebja, ki se glasi “Zvest Bogu in domovini”. Tu obstaja konflikt interesov, sa je vprašanje, čemu bo vojak vikar najprej zvest v primeru, da mora braniti državo s pravnim redom, ki je v konfliktu s krščanskimi zapovedmi ali načeli.

Vrnimo se k blagoslovu Triglava. Izvedel ga je vikar Jože Plut, ob tem pa še izvedel molitev za posadko. Ministrstvo za obrambo se sicer izgovarja, da v tisti ruski ladjedelnici obstaja tradicija blagoslovov, a je izgovor precej beden, saj ta tradicija ni starejša od kakšnih petnajstih let in je bržkone posledica dejstva, da je Vladimir Putin spoznal koristi parčkanja z rusko pravoslavno cerkvijo. Tudi če bi pristali na tezo o tradiciji, pa se nadalje lahko vprašamo, ali si res želimo, da nas brani vojska, ki se ni sposobna upreti niti izdelovalcem njenega orožja in opreme.

Na blagoslov se je negativno odzval direktor urada za verske skupnosti Aleš Gulič, ki vztraja pri nevtralnosti države do vseh verskih skupnosti:



Če se blagoslovu vojaške opreme nekateri čudijo, pa med njimi ni Sreča Dragoša s Fakultete za socialno delo. Takole utemeljuje svoje nečudenje:



Morda ni odveč dodati, da se s krščanskimi obredi blagoslavlja orožje vojske, ki sodeluje v vojaških operacijah v muslimanskih deželah. To dejstvo Nevzeta Porića, tajnika domače Islamske skupnosti, sicer ne moti, manj pa je navdušen nad samim aktom krščanskega blagoslova ladje:



Za komentar o blagoslovu smo prosili tudi predsednika in podpredsednika parlamentarnega odbora za obrambo, Jožefa Jerovška iz SDS in Bogdana Čepiča iz Socialnih demokratov. Najprej poslušajmo logiko Jerovška:



Iz odgovora lahko izpeljemo sledeč enačaj: Mi, Evropa, Krščanstvo. Bogdan Čepič sicer izraža svoje nestrinjanje z blagoslovom, hujše obsodbe pa ni bil voljan izreči:



Čepič se z blagoslovom orožja resda ne strinja, iz proračuna plačana krščanska storitev duhovne oskrbe pa ga ne moti:



Mirno lahko zapišemo, da smo priča dalj časa trajajoči privatizaciji duhovnosti s strani katoliške cerkve z blagoslovom države. Odgovor na vse psihološke stiske imajo tako duhovniki, kar naredi psihoterapevte, socialne delavce in podobno nepotrebne. To problematizira tudi Srečo Dragoš:



Katoliški verski skupnosti je tako uspelo izsiliti monopolni položaj glede duhovne oskrbe in po ustanovitvi vojaškega vikariata je čas za naslednji projekt. Govorimo o ustanovitvi vojaškega ordinariata, neke vrste vojaške škofije, financirane s strani države in upravljane s strani tuje države, v tem primeru Vatikana. Odstopanje državne suverenosti ne bi moglo biti bolj očitno, na kar opozarja tudi Gulič:



Predsednik odbora za obrambo Jožef Jerovšek meni, da vprašanje ordinariata sploh ni pomembno:



Oblasti, tako levi kot desni, se to vprašanje ne zdi sila pomembno, Dragoš pa opozarja ravno na pomanjkanje državne strategije glede odnosov države do verskih skupnosti in še posebej glede razumevanja 7. člena ustave, ki zagotavlja ločitev države od verskih skupnosti:



Država ni nedosledna samo v ločitvi od verskih skupnosti, ampak tudi v povezanosti z njimi. Ustava namreč v sedmem členu jasno zapoveduje, da so verske skupnosti enakopravne, realnost pa to izpodbija. Aleš Gulič o enakopravni zastopanosti vseh verskih skupnosti v vojaškem vikariatu:



Tudi muslimani se počutijo nezastopane v vojaških strukturah. Nevzet Porić:



Zastopanost gor ali dol, pravi problem leži drugje. Ustavno sodišče v zadnji razsodbi o Zakonu o verskih skupnostih meni, da je v neskladju z ustavo zaposlovanje duhovnikov v bolnišnicah in ustanovah za prestajanje kazni, ne pa tudi v vojski in policiji. Država sicer lahko zagotavlja finančna sredstva za opravljanje duhovnih storitev, ne sme pa duhovnikov tudi zaposliti. Zaposlitev bi namreč po mnenju sodišča povzročila simbolno istovetenje države z vero, ki je negacija nevtralnosti. Sodišče dodaja, da institucionalna vključitev duhovnikov v korpus države simbolizira, da je država tista, ki s svojim aparatom neposredno izvršuje versko duhovno oskrbo v teh zavodih. Med te zavode pa po mnenju sodišča ne spadata vojska in policija. Upravičeno se lahko sprašujemo, kako to, da ustavno sodišče blagoslova vojaške ladje ne vidi kot simbolnega istovetenja države z vero. Srečo Dragoš za konec ponuja elegantno rešitev dileme:



Spomnimo še enkrat na nasvet Martina Luthra. Kraljestvo Boga in kraljestvo posvetne avtoritete naj bosta ločena in vsaka vlada, ki tega ne spoštuje, si zasluži revolt.

Kultivirali so Boris ter vajenca Božidar in Anže D.



Komentarji
komentiraj >>