Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 157: (3045 bralcev)
Sreda, 28. 7. 2010
IdaH



157. edicija Art-aree bo namenjena dvema pomembnejšima in zanimivejšima domačima dogodkoma v polju sodobne umetnosti. To je samostojna razstava z naslovom '15 objektov' vzhajajočega domačega avtorja Petra Raucha, ki je v vročih poletnih dneh zasedel prostore galerije Vžigalica. Na drugi strani je bila v fokus vzeta velika skupinska razstava sodobne umetnosti iz področja nekdanje Jugoslavije, ki se je pod naslovom '255.804 km2' pred mesecem dni odprla v ljubljanski Mestni galeriji.
157. edicijo oddaje Arterija, ki povzema in reflektira dogajanje na prizorišču sodobne likovne umetnosti bomo namenili dvema pomembnejšima in zanimivejšima domačima dogodkoma v polju sodobne umetnosti. To je samostojna razstava z naslovom '15 objektov' vzhajajočega domačega avtorja Petra Raucha, ki je v vročih poletnih dneh zasedel prostore galerije Vžigalica. Na drugi strani je bila v fokus vzeta velika skupinska razstava sodobne umetnosti iz področja nekdanje Jugoslavije, ki se je pod naslovom '255.804 km2' pred mesecem dni odprla v ljubljanski Mestni galeriji.

Prvi del oddaja Art-Area bo tokrat namenjen pogovoru z abvtorjem razstave, v drugem delu pa bomo govorili o „zemlji koja se zvala Jugoslavija“. Več besed in vsebine o razstavah '15 objektov' in '255.804 km2' sledi čez nekaj trenutkov v nadaljevanju oddaje Art-Area, samo na valovih Radia Študent.

Po debitanstki razstavni predstavitvi v frizerskem salonu Robert na Poljanski cesti je Peter Rauch, nedvomno eno svežih imen na domači umetnostni in fotografski sceni, vstopil v večje in statusno posvečeno razstavišče. Lansko leto je tako predstavil seriji 'Traffić in 'Kids', tokrat pa je v galeriji Vžigalica na ogled postavil ciklus '15 objektov', ki svojo osnovo išče v razmišljanju o samem fotografskem mediju, prostoru in objektih kot pričevalcih civilizacijske vse-prisotnosti v sodobnem svetu.

Peter Rauch sicer ni zgolj fotografski ustvarjalec pač v svojem delu kombinira različne izrazne medije z različnimi nameni. Tako se večkrat pojavlja v polju medmrežne umetnosti, teatra, plesa ali kombiniranih večmedijskih predstav. Eden takšnih pilotskih projektov se je pod naslovom 'Darinka Novak' odvijal v Kino Šiška in javnem prostoru v prestolnici. A tokrat je bila diskusija osredotočena zlasti na njegovo fotografsko delo ter zlasti na najnovejšo serijo '15 objektov'. V nadaljevanju torej, Peter Rauch.















































Razstavo, ki sta jo kurirali Alenka Gregorič in Mateja Podlesnik, sta poimenovali s prostornino nekdanje bivše države: 255.804 kvadratni kilometri. Danes, ko nas množični mediji bombardirajo z EVRO debilnostmi, se moramo vprašati, če morda ni bila tudi bivša politična tvorba enako umetna. Jugonostalgika, ki utripa pod površjem te razstave, je zato upravičena, a hkrati tudi umetna. Upravičeno se namreč zdi, da se sprašujemo po tem, kaj lahko ostane od politične ideologije. Umetno pa bi bilo oživljati kulturno identiteto, ki se veže na preteklik. Avtorici sta ravno s to razstavo naredili obračun skupne identitete.

Ker je država razpadla na nacionalne države, sta vsako obravnavali posamično z vidika nagrade Young Visual Artist Award, ki jo v sodelovanju z The Foundation for a Civil Society organizirajo galerije in institucije iz sodelujoče države. Nagrada je namenjena le avtorjem mlajšim od 35. Pregledovali sta torej dela osemdesetih finalistov, ki so se v zadnjih letih potegovali za nagrado OHO v Sloveniji, nagrado Putar na Hrvaškem, nagrado Zvono v Bosni in Hercegovini, nagrado Mangelos v Srbiji, nagrado Artist of Tomorrow na Kosovem in nagrado Denes v Makedoniji. Izbor finalistov še zdaleč ni merodajen, saj vključuje le finaliste, kar je pogojeno s kvaliteto žirije, ki jo izbere organizator prireditve, v Sloveniji Galerija P74 ali v Zagrebu tamkajšni SCCA. Izbor finalistov torej v veliki meri omejuje programska usmeritev samega organizatorja.

Vsako obdobje je pogojeno s politično ideologijo, ki ji narekuje semantični kodeks verbalnega ali vizualnega govora. Kodeks je najbolj enostavno prevajati v spektru političnega izrekanja, a tovrsten prevod postane zelo banalen, če ga ne spremlja temeljit formalni razmislek. V tem polju se na razstavi nahajajo vsaj štiri video dela, ki jih po kvaliteti loči predvsem obvladanje formalnega video ali filmskega jezika. Mladen Miljanović je uprizoril zakletvo nezavisni umetnosti – vzev je formo vojaške zaprisege in jo prenesel v umetniški kontekst. Njegova gesta je neposredna in enostavna, namenjena je institucionalni kritiki umetnosti, a resno dvomim, da je to dovolj, da bi razumeli, čemu umetnik želi narediti paralele med militantno organizacijo v socialistični federaciji in kapitalističnim upravljanjem s kulturnimi dobrinami. To je vsebinski problem, čeprav je video performans formalno zadovoljiv.

Z drugim problemom, s problemom forme pa se spopadata deli Bekima Glloguja in Albana Muje. Oba umetnika živita in delata med Kosovom in Zahodno Evropo. Gllogu v kratkem videu pripoveduje zgodbo svojega očeta, ki je v času največjih napetosti med srbskim in albanskim prebivalstvom, šel kupit sladkor. Zgodba ima hudo pretresljiv dramatični lok, a je formalno le video beležka, niti ne video. Kamera je postavljena tako, da spremlja ozek izsek pripovedovalčevih rok in to je to. In to ni dovolj. V dvokanalnem videu Albana Muja pa se bližje srečata formalno in vsebinsko, a vseeno pogrešam formalno nadgradnjo. Video na eni strani prikazuje kratki osebni izpovedi punce, ki ji je ime Palestina in na drugi fanta, ki mu je ime Tibet. Pozabimo na vse zbadljivke, ki so šle na račun otrok, ki so jih imenovali Brusli ali Elvis.

Kajti če pomislimo na to, potem bi lahko rekli, da Muja izvaja avtobalkanizacijo, da izkorišča čudaštvo balkanskega drugega in ga prodaja Zahodu. Video ima en mnogo bolj subtilni nivo. Punci je namreč poimenovala mama, ki je kljub nasprotovanjem družine, vztrajala pri imenu. Fantu pa je ime podelil oče. Pri videu je torej mnogo bolj zanimiv govor o dualističnem žensko moškem principu v Kosovskem okolju. Pri delih je torej zanimivo tisto, kar je latentno, tudi če je v galeriji razkrito, kot na primer instalacija Armana Kulašića, ki je iz ene četrtine preproge z ogledali na videz sestavil celo.

Ob filmu Velika pričakovanja Renate Polak, ki je med temi formalno najbolj dodelan pa se pojavlja vprašanje: Kaj pomeni izbira družbeno politične teme za umetniško delo v okolju, ki je prepojeno s politiziranjem, vojno, nemiri kot je na primer Kosovo ali v njenem primeru Dalmacija. Kvaliteta teh pripovedi je subtilno izrekanje in formalna večplastnost.

Če bi želeli napraviti prerez celotne razstave, bi bilo pripovedništvo vsekakor v ospredju. Od teh pripovedi so najbolj presunljive tiste, ki posegajo na področje fantastičnega realizma, kot je Marko Tadić, ki se tokrat predstavlja z zelo krhkim in ne posebej impresivnim delom, a hkrati ne zgoblja pri tem, da bi pozornega bralca potegnil v svoj domišljijsko svet. Na stare nemške in francoske poštne kartice iz 60-ih vdira z zlatimi ploskvami in nas odmika od realnega in od spomina. Najbolj zanimiva in večplastna so torej dela, ki se ukvarjajo s perforiranim spominom. Ibro Hasanović je na to temo zmontiral izjemen video podvig. Na videz ga sestavljajo preprosti pogovori s prijatelji, ki mu pripovedujejo o filmu, ki jih je navdušil, a so ga gledali že pred časom. Spomin na ta film je bled in nekonsistenten. Hasanović je z izvrstno montažo sestavil zgodbo nekega popolnoma novega filma, ki mu je bilo mogoče slediti kot enotno pripoved tudi zato, ker zvok v videu ni bilo. Tako nismo razbrali razlike med posameznimi glasovi, ampak brali le pripoved.

S tankočutno pripovedjo nas na razstavi pretrese tudi Sofija Silvia z delom Povedala mi je ptičica...ki nekoliko nerodno sestavljeno iz serije treh fotografij medveda v betonski kletki in lastovičke, ki živi pri njej. Še bolj pravljična, a hkrati močno družbeno kritično pa je delo Irene Sladoje, ki je ob branju bizarnih izsekov iz črne kronike izdelovala lutke Marsovci, Zmaj in Kovček.

Razstavo spremlja kar precejšnje število del, ki temeljijo na drobnih skicah, risbicah, ilustracijah in nedogmatičnem slikarstvu. Ne najdem pa nekih velikih platen, slikarskih umetelnih izdelkov, kar nam govori o vizualnem uporu proti splošno sprejetemu kičeraju postsocialističnih turbo-potrošniških okolij, iz katerih izhajajo umetniki. Najbolj dobesedno pa se je tej poluciji uprl Vedran Perkov, ki je na Miklošičevi namesto napovedi za razstavo Mestne galerije razobesil prazen transparent.

Kljub prevladujoči narativnosti del pa nas je ponovno presenetil tandem son:DA s komaj opazno prostorsko instalacijo, ki neopazno povezuje prostor 255.804 kvadrattnih kilometrov z električno žico. Ima jedna tajna veza.

Toliko o sodobni likovni umetnosti s strani ekipe tokratne Arterije in Radia Študent. Art-Area bo v poletnih mesecih na sporedu le dvakrat, termin avgustovske oddaje pa bo najavljen naknadno na frekvencah Radia Študent. Tokratno oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Ida Hiršenfelder, za tehnično izvedbo je poskrbel Mikro, brala sta Rok in Jaka.


Komentarji
komentiraj >>