* Autechre sta ponovno izdala nov album, jaz pa bom o njem ponovno govoril v presežnikih. Glasbenemu recenzentu, ki kot po tekočem traku hvali posamezne avtorje hitro pritiče status fanboya, ali pa - v primeru Autechre - klišejskega IDM fanatika. Še toliko bolj zato, ker obmanchesterskemu dvojcu mnogi očitajo skrajno pretencioznost. Ob izidu male plošče ‘Move of ten' se je nekaterim zapisalo, da se sliši tako, kot smo si pred petindvajsetimi leti predstavljali elektronsko glasbo v letu 2010. No, sredinska elektronska glasba se danes sliši skoraj tako kot se je slišala pred petindvajsetimi leti, glasba dvojca Autechre pa je, če malce pretiravam, slišati kot nekaj, kar bo morebiti postal standard v letu 2035.

Prejšnja pripomba o domovanju dvojca ni naključna. Manchester je tisto stičišče svetovnih klubskih smernic, v katerem je plesna elektronska glasba v samosvojem zlitju electra, hiphopa, acid housa in ambientalne glasbe, v drugi polovici osemdesetih let doživljala revolucijo. Ta pa je močno zaznamovala tudi, takrat še najstnika Seana Bootha in Roba Browna, ki s svojim drznim sprevračanjem najraje plesnih vsebin, vse od začetka devetdesetih krojita smernice sodobne elektronske glasbe. S svojo vselej svežo in zanimivo izraznostjo sta si utrdila status - ob Aphex Twinu - najbolj prepoznavnih predstavnikov kultne neodvisne britanske založbe Warp. Prepoznavnost pa jima je prinesla še pripadajočo garnituro obsesivnih IDM fenov, ki praktično ob izidu vsakega njunega albuma razglabljajo o tem, kaj sta naredila prav in kaj narobe.

Potem, ko je v začetku letošnjega leta luč dneva ugledal sicer izvrsten, precej dubovsko in ambientalno obarvan album ‘Oversteps', so se feni jezili nad njegovo domnevno enostavnostjo. Pogrešali so kompleksno ritmiko, ki je nekje od preloma tisočletja postala zaščitni Autechrov znak. Tudi sam neizmerno uživam v tem ritmičnem ekshibicionizmu, toda njuna glasba je vse od prelomne plošče Confield iz leta 2001, še mnogo več kot le mojstrsko širjenje ritma. Hajpa, ki sta ga bila Autechre deležna v devetdesetih sicer ne razumem povsem, saj sta bila takrat s svojo estetiko mnogo bliže elektronskim standardom, vse od preloma tisočletja pa dvojec konsistentno narekuje tempo najzanimivejšim elektronskim odvodom. Kakor koli že, dvojec se je le nekaj mesecev po izidu albuma ‘Oversteps' odločil uslišati želje svojih privržencev in luč dneva je ugledala dolgometražna, ritmično razgibana mala plošča ‘Move of ten'.

Po prvem, hitrem zbiranju vtisov sem ob poslušanju novih skladb ugotavljal, da gre najbrž le za izbor odpadkov s plošče ‘Oversteps'. Kolikor nenavadno se to že sliši v primeru dvojca, ki že dvajset let izjemno premišljeno dela vsak svoj tudi najmanjši korak. Toda v dvajsetletni karieri se tudi najboljšim najbrž prej ali pozneje pojavi kakšen manj premišljen trenutek. No, za Autechre s ploščo ‘Move of ten' ta trenutek še ni napočil. Pozornejši posluh celo razkriva, da z njo dvojec ponudi nekaj svojih najuspešnejših trenutkov sploh. Najbolj prepričljiva sta v raziskovanju frenetičnih ritmov, ki jih skozi odmev in modifikacijo spreminjata v melodične nastavke. Ponovno navdušita tudi z izjemnim občutkom za subtilnost detajlov, najraje prevedenih iz zapuščine electra, acid housa, techna in hiphopa. Sodobni trendi v elektronski produkciji narekujejo kratko formo brez repa in glave, Booth in Brown pa si za poigravanje s posamezno idejo vzameta ves čas, ki ga potrebujeta. Tudi, če to pomeni, da jo postavita v večminutno repeticijo, ki pa s subtilnim širjenjem ohrani oziroma stopnjuje dinamiko. Za osnovo si preprosto vzameta čisto bazično frazo, ki jo raširita v izjemne zvočne domislice.

Precej zahtevna estetika dvojca gotovo potrebuje nekaj privajanja, ko pa se ušesa enkrat privadijo zanimivih, razgibanih zvočnih ekstremizmov, v glasbi dvojca najdeš neskončni vir izjemnih glasbenih idej.

pripravil Goran Kompoš