»Razfukej mi rit, namesto, da tistga prekletga pedra jebeš v usta,« tuli upokojeni policijski obveščevalec svojemu prijatelju, 60-letnemu magnatu pralnih praškov. In to malo pred tem, preden vzame izvod Wall street žurnala oziroma nekega sličnega časnika, ga zvije v tulec, pomoči v extra virgin olive oil in z njim zadovolji svojega pohotnega, penzionerskega kolega. In potem še svoje ostale pohotne, penzionerske kolege. Izkaže se, da so čisto vsi ti ostareli udeleženci orgije 'jeseni življenja' pravzaprav prvobranilci sodobne družbene strukture. Torej poleg že omenjenega tajkuna, ki skrbi za družbeno hiperprodukcijo, še policijski veljak, ki skrbi za fizično prisilo, pa psihiater, ki skrbi za mentalno prisilo, pa arhitekt, ki skrbi za estetsko-bivanjsko prisilo. Omenjeni častitljiveži redke trenutke izpolnjenosti, oziroma natančneje, trenutke željene pozabe doživijo takrat,ko jim ugledni revijalni tisk štrli ven iz riti. Dobesedno.

Nekako tako Matias Faldbakken, avtor Cocke Hole, prav grobo, nedostojanstveno, pravzaprav svinjsko obračuna s svečeniki sodobnosti. V omenjenem orisu bi se lahko skrivala sled avtorjeve, dokaj očitne intence, v smislu: družba je patološka, konstantno in sinergično jo aficirajo njeni temeljni sestavni deli, se pravi finančni mogotci, politiki, policaji in ostali, ki vihtijo krojaška orodja moči. Kakopak bi bilo to preveč prozorno. In napačno. Kajti omenjeni orgijaško-magazinarsko-starčevski fukfest v Cocka Holi glede na celoto predstavlja zgolj kratko, vzporedno nitko, skorajda opombo. Protagonisti prvega dela Faldbakknove Skandinavske mizantropije so v resnici člani hitro rastočega pornografskega koncerna DEZIREVOLUCIJA, ki si kruh kakopak služi s snemanjem trdoerotičnih filmov. Torej skupek ljudi, ki po svoji pripadajoči socialno-kulturni funkciji prej kot na družbeno ospredje spadajo na njeno obrobje. Margino pornografske družine še stopnjujejo njihova znanstva s turškimi lastniki beznic s kebabom, črnskimi dilerji in socialno motenimi, masturbatorskimi recenzenti pornografskih filmov.

Poleg običajnega, »zdravega« pohlepa po dotoku evrčkov, in zmerne do pretežno konstatne zadrogiranosti, članom družine izpraznjeno eksistenco osmišljajo še njihovi tako imenovani projekti, ki so navadno avtodestruktivne narave. Eden od njih se na primer imenuje pogodba o alkoholiziranosti, njen podpisnik pa se zaveže, da bo v petih letih fizično propadel zaradi samo-povzročene, kronične pijanskosti. Na koncu alkoholnega predora se zanj blešči čisti "grandeur", svoje življenje je spremenil v projekt, v cilj, v smisel, kar za večino ostale človeške mase ne velja. Njegov kolega, soustanovitelj DEZIREVOLUCIJE, se na drugi strani s svojim projektom 'zjebi sosede' bori proti odvratnemu novodobnemu mitu o dobrososedskih odnosih, kljub temu, da vsakič znova pristane med policijskimi pendreki.

Seveda pa člani porno klana kljub svojemu kulturnemu obrobju, svojim projektom, in prozaični trmi, ki jih poganja, ne zmorejo pobegniti človeškemu stanju, bolečemu soočanju z deziluzijami in končno, propadanju. Čisto tako kot finančni mogotci in politiki in vsi ostali gradniki velike človeške hiše. V Faldbakknovemu univerzumu so vsi liki breznamembni postopači, vnaprejšnji mrtveci, brezciljni zombiji, vsi so grdi in ostudni, razen najnižjih nagonov in fobij pa jih, če imajo srečo, tu in tam napolni le kakšen zablodeli kurac ali dildo. Da bi nam to karseda jasno predočil, Faldbakken v romanu vztrajno in spretno menja perspektive protagonistov, ki se sicer razlikujejo po naravi svojih imanetnih šibkosti, v končni fazi pa so v njih absolutno združeni. Neusmiljenost avtorjeve anti-humanistične izpovedi, ki se med drugim napaja tudi v avtobiografiji, se nazadnje izkristalizira v liku malega Lonila, šestletnega osnovnošolčka, ki predstavlja premikajočo se dekonstrukcijo vsega tistega, kar je v človeški zgodbi navadno veljalo za lepo, čisto in nedotaknjeno. Lonil je hudobna pošast, seveda ne zato, ker bi bil izrojen, ker temveč zato, ker je, skupaj z drekom in scanjem prišel iz človeške maternice.

The Cocka Hola Company, skandinavska mizantropija v marsičem spominja na ameriške mizantropije Bretta Eastona Ellisa, le da je kontekstualno prestavljena v sodobno severno Evropo. Poleg časovno-geografskega premika pa Faldbakkna od Ellisa loči tudi slog, ki pa je za razliko od strogo minimalističnega Ellisovega precej bolj igriv in živ. Nekakšni žarki stilističnega vitalizma tako vseeno prosevajo skozi to trpko pripoved o razčlovečenju, lastnost, ki vseprežemajoči občutek brezizhodnosti stopnjuje do skrajne grotesknosti.
Ki deluje.

Na drugi in tretji del mizantropske sage, ki sta na Norveškem že izšla, tako, akoravno depresivni, čakamo voljnih odprtin.

Porniče je mrzlih rok snemal Matjaž Juren – Zaza.