Načeloma se sliši obetavno in vredno vsake hvale, da so vzdolž Jakopičevega drevoreda v parku Tivoli v poletnem času fotografski razstavni prostor namenili gledališču. Tej efemerni umetnosti, kjer se funkcija fotografije razlega vse od vloge relevantnega zgodovinskega dokumenta, propagandnega gradiva ali pa (spremljevalnega) estetskega učinka. Po številnih »drevorednih razstavah«, ki so do danes odstirale tematike vse od prostranega vesolja pa do jamskih globočin in seveda še marsičesa »vmes«, je napočil čas, da se je v samo jedro urbanega, rekreativnega in arhitekturnega okolja lansirala tudi paleta gledaliških fotografij.

Predhodne razstave so še tako prekaljenega laika, ki se je na drevoredu znašel slučajno ali pa načrtno, praviloma zintrigirale. Vsebinsko konsistentne postavitve in obsežni ter zanimivi spremljevalni teksti ob posameznih fotografijah so nagovarjali skozi dostopen polznanstveni jezik, ki je ostajal brezimni množici razumljiv, hkrati pa ni okrnil »sakralnosti« določene stroke, panoge oziroma celostnega koncepta razstave. Če že ne ravno emocionalno pretresen, pa je obiskovalec vsekakor pogosto odšel z drevoreda s kopico zanimivih informacij več v žepu in kakšnim novim zvedavim vprašanjem v glavi.

Skulpturirani čas v gledališču Tomaža Pandurja je naslov aktualne razstave Aljoše Rebolja, ki se predstavlja s fotografsko retrospektivo šestih Pandurjevih uprizoritev: Medea, Hamlet, Caligula, Barroco, Tesla Electric Company in Symphony of Sorrowful Songs, ki so zadnja leta nastajale kot mednarodne koprodukcije. Razstava je – povedano brez ovinkarjenja – zagotovo ena najbolj površnih, kar jih je gostila tivolska promenada. V upravičeno nejevoljo utegne spraviti kakšnega gledališčnika, zbegala bo laike, razočarala meščane vseh možnih stanov in prefrigano zavedla tuje turiste. Premore pa razstava vsekakor neko pomenljivo »fascinantnost«; po ogledanih sto dvajsetih fotografijah – nakopičenih z neumornim izvajalskim patosom in votlo kritičnostjo – lahko doživite občutek, ki je že skoraj srhljivo soroden tistemu po ogledu katere izmed zgoraj omenjenih predstav.

Fotografije ne premorejo niti najmanjšega informativnega drobca. Z izjemo šestih zapisov zasedb, ki na vsakih dvajset slik napovejo nov sklop predstave, pod fotografijami zeva prazna črnina. Večina obiskovalcev tako niti ne ve, katerega igralca trenutno gleda. Kar je konec koncev skrajno malomaren odnos do soustvarjalcev samih. O tem, da bi se spodaj znašel kakšen podatek v obliki žmohtne osebne izjave, anekdote z gostovanj, čara multikulturnega prepletanja sodelujočih, dramsko-zgodovinskega zaledja, režijskega podlistka, medijske odmevnosti ali morda le izseka kritike, lahko obiskovalec samo sanja. Morebitno sklicevanje na stališče, da »umetnost« ne potrebuje fiksnega komentarja, nečesa, kar bi po možnosti vnaprej zacementiralo gledalčevo interpretacijo, je v primeru razstave, ki je locirana v visoko frekventno in nikoli povsem predvidljivo okolje, predvsem uglajeno prikrivanje razstavne inertnosti in večno ponavljajoči solipsizem umetno skonstruirane slave. Postavitev se izmika »pogrošnemu dokumentarizmu«, ker se na vsak način hoče iti »nekaj več«. Pri tem pa samozadostno in infantilno ostane na pol poti, ker preprosto ne dojame, kje in komu se potencialno prikazuje.

Vendar pa zato vsako fotografijo spremlja (nepreveden!!!) citat v angleščini, ki naj bi se dobesedno ali pa asociativno navezoval na dano odrsko kompozicijo, ujeto v objektiv. Te vehementne replike iz uprizoritev opazovalca pozivajo k doživljanju transcendentnega, arhetipskega, morda celo potlačenega ali pa nikoli doživetega - pri čemer, mimogrede, ne moremo biti zmeraj prepričani, ali so to izvirni citati (avtorjev literarnih predlog) ali so to adaptirane parafraze prirejevalca besedila.

Še nekaj ironičnega se vam utegne zgoditi, medtem ko se sprehajate od ene zamrznjene podobe do druge in vam svetal pesek škrablja pod nogami. Prav presenetljivo je namreč, kako malokrat dejansko pomislite na avtorja fotografij. Močne, idejno trmaste, že same po sebi »slikovite«, predvsem pa do onemoglosti reciklirane režijske kompozicije same zase diktirajo fotografovim perspektivam in ne zahtevajo kaj pretirano še njegove dodatne inventivnosti. Misel na fotografa tako nehote odplava. In se potem v presledkih nehvaležno prikrade nazaj, vsakič ko se začudeno zastrmimo v katero izmed fotografij s tako slabo izostrenostjo, da nas skoraj napelje do tega, da snamemo (morebitna) očala in si jih očistimo, češ ...

Razstava izklesanih teles, ostrih svetlobnih robov, ekspresivnih obrazov ter razkošnih scenskih motivov vode in krvi bo prav gotovo tudi koga angažirala do te mere, da si bo zaželel ogledati kakšno Pandurjevo predstavo. Držimo pesti, da ga veselje ne bo minilo, ko bo ugotovil, koliko bo za to veselje moral odšteti. Nekatere bo preplavila zafrustriranost, ker niso »dojeli poante«, tuji turisti poletnega zanosa bodo nevede odkorakali s totalno zgrešenim vtisom o »slovenskem gledališču«, spet drugi bodo ostali hladni ko' špricer. Enim pa se bo od silnega fantaziranja meglilo pred očmi, ko si bomo zamišljali, kako bi lahko teh sto dvajset platen zapolnil strokovno premišljen, poleg tega pa še javno izpostavljen pregled domače scenske produkcije minule sezone. Sanjati pač ni greh.

Sredi poletja je dlakocepila Zala Dobovšek.