Kalifornijski punk rock veterani Bad Religion so obeležili tridesetletnico delovanja in se počastili z živo ploščo, ki je šele njihova druga uradna koncertna plošča. Z njo dokazujejo, da jih zob časa še ni načel, čeravno jih je kontinuiteta ustvarjanja nekje na polovici do sedaj prehojene poti pahnila v medlost, iz katere so se pobrali v začetku novega tisočletja… (v celoti!)
* Bad Religion je ime, ki je brez dvoma razširjeno do te mere, da ga prepoznajo tudi sledilci ne punk rockerskih muzik. Jasno - njihova muzika je verjetno odmevala na marsikateri srednješolski zabavi v devetdesetih, ko je bila zasedba najbolj popularna. V letošnjem letu uradno beležijo trideset let delovanja, čeprav sežejo prvi zapisi njihovega hrupa že v daljno leto '79. Iz perspektive popularnosti v žanru so jim v tistem času parirali morda le še kakšni NOFX. Plošče No Control, Suffer, Against The Grain ter Generator imajo sedaj že kulten status v katalogu dotičnega žanra, s poudarkom na melodičnosti.
Bad Religion, tako rekoč glasniki kalifornijskega punk rock zvoka ohranjajo kontinuiteto že vseh trideset let. Nikoli niso prenehali nastopati, plošče so izdajali redno, saj skoraj nikoli ni preteklo več kot dve leti med posameznimi izdajami. A konstantno izdajanje plošč v njihovem primeru ni bilo nujno dobro, saj so v devetdesetih letih precej izgubili na ostrini in izdali nekaj precej medlih in v pop zvok zazrtih izdelkov. Povsem nasprotno pa je veljalo in še vedno velja za njihove žive nastope, na katerih se zasedba predstavi v vsej svoji žilavosti. Skoraj v takšni, s kakršno so stregli ob izdaji prvenca How could hell be any worse in naprej. Čeprav z dokaj neprepričljivim podajanjem sredi devetdesetih, zasedba vseskozi ni izgubila svoje prepoznavnosti, za katero ima večino zaslug verjetno glavni vokalist. Greg Graffin je pravzaprav tudi edini član, ki je v zasedbi od prvega dne ustanovitve. Resda da sta tudi basist Jason Bentley in kitarist Brett Gurewitz prisostvovala v začetkih, a sta v zgodnjih osemdesetih za krajše obdobje zasedbo zapustila, vendar se kmalu vrnila. Gurewitz je nato leta '94 ponovno zapustil skupino in takrat je nastopila doba povprečnih plošč, pa čeprav je njegovo mesto zapolnil Brian Baker – basist iz kultnih Minor Threat. Tako je ostalo vse do vrnitve Bretta Gurewitza, kar so oznanili s ploščo The Process Of Belief iz začetka novega tisočletja, ki je privabila nasmešek marsikateremu zapriseženemu sledilcu. Toda zanimivo, ko se je Gurewitz vrnil, niso odslovili kitarista za njegovo zamenjavo, marveč so se odločili, da obdržijo tri kitare. V zasedbi ne moremo mimo nepogrešljivega Grega Hetsona, ki se je priključil v prvi polovici osemdesetih. Še največkrat so menjali bobnarja, saj je Brooks Wackerman že sedmi po vrsti, nadomestil pa je tistega, ki je v Bad Religion bobnal najdlje – Bobbyja Schayerja. Prav kombinacija vrnitve kitarista in menjava bobnarja je prinesla v njihov zvok svežino, ki so jo mnogi pogrešali v drugi polovici devetdesetih.
Aktualna živa plošča 30 Years Live je bila posneta na letošnji ameriški turneji. Na njej najdemo prerez opusa, ki zajema petnajst studijskih plošč, a se vseh niso dotaknili. Je prikaz tistega, v čemer so Bad Religion najboljši. Slišimo lahko zasedbo v brezhibni formi, bistvenih odstopanj v skladbah - če jih primerjamo s studijskimi - ni, vso stvar dodatno podkuri bobnar s hitrejšim tempom, kakršnega smo pri zasedbi vajeni. Sicer na srečo posnetki domnevno niso bili deležni pretiranih studijskih popravkov, o čemer nenazadnje priča kakovost. Vsekakor je pričujoči zapis dober prikaz kondicije članov, ki očitno še ne nameravajo ugasniti motorjev, saj so tik pred izdajo nove plošče. A dokler vsaj v živo strežejo s prepričljivostjo, jim kljub odsotnosti svežih idej ni veliko očitati.
pripravil Gašper Prus
Komentarji
komentiraj >>