Monografija stoji kot polifonično spraševanje in raznolikost glasov v njem daje slutiti, da je Dović z njo želel ustvariti arhiv že ugotovljenega. A to ugotovljeno je venomer znova postavljeno pod vprašaj, pod vprašanja logično vzročne provinjence. Ta pa avtor pušča odprta bralčevim interpretacijam ali še neodkritim dokazom. Zaradi teh dejstev je branje Človeka z bombami po eni strani zapleteno, po drugi strani pa čeprav ne prinaša velikih idej, kaže na neizpodbitno realnost življenja Antona Podbevška.
V koncu prejšnjega leta je izšla knjiga z naslovom Človek z bombami in podnaslovom Anton Podbevšek in slovenska zgodovinska avantgarda. Monografija se pojavlja kot pendant v istem letu, torej 2009, izdani zbirki Podbevškovih pesmi z naslovom Moje ekstaze skulptura, ki jo je uredil in z znanstveno-kritičnimi opombami opremil isti človek, kot je spisal danes predstavljeno knjigo, to je Marijan Dović.
Komparativista Marijana Dovića poznamo kot raziskovalca literarnega kánona, sodobne sistemske teorije in člana uredniškega sveta novomeške založbe Goga, pri kateri je Človek z bombami tudi izšel. Knjiga je, vsaj kakor je povedal sam Dović, prva sklenjena monografija o Antonu Podbevšku, ki skozi skorajda že pozitivistično metodo iskanja prostorov ustvarjanja, če omenim samo eno stvar, še bolj sistematično vklaplja Podbevška – titanskega človeka paradoksalnih zgodovinskih dejstev - v kánon slovenske literarne zgodovine. Kakor je bralcu obljubljeno v predgovoru, v knjigi ne gre iskati velikih zgodb, v katere se je pri Podbevšku zatekala pretekla literarnozgodovinska elita, temveč je pred nas postavljen s citati raziskovalcev in novimi dokumenti prepredena zgodba novomeškega prekucuha, ki na določenih mestih bralca napoti tudi na bolj izčrpne in podrobnejše vire.
Monografija stoji kot polifonično spraševanje in raznolikost glasov v njem daje slutiti, da je Dović z njo želel ustvariti arhiv že ugotovljenega. A to ugotovljeno je venomer znova postavljeno pod vprašaj, pod vprašanja logično vzročne provinence. Ta pa avtor pušča odprta bralčevim interpretacijam ali še neodkritim dokazom. Zaradi teh dejstev je branje Človeka z bombami po eni strani zapleteno, po drugi strani pa, čeprav ne prinaša velikih idej, povezanih v celoto in vezanih v drzne interpretacije, kaže na neizpodbitno realnost življenja Antona Podbevška.
Četverica poglavij z uvodom in sklepom prinaša Podbevškovo življenjsko pot od njegovega rojstva, preko njegove smrti do vzpostavitve njegove persone kot trdno zakoličenega historično-avantgardnega mejnika v literarni zgodovini. V prvem poglavju, Egocentrični titan in njegove himne, se avtor ukvarja s poetovimi rosnimi leti in literarnimi začetki, ki pa pomenijo že tudi vrh njegovega pesniškega ustvarjanja. Poglavje Avantgardistični preboj in novomeška pomlad prinaša rojstvo novomeškega avantgardnega gibanja in njegova nasprotovanja, še bolj pa gre slediti vsem kritikam in podporam Antonu Podbevšku v poglavju Bojevnik na okopih avantgardizma, ki prikazuje njegovo življenje od leta 1921 do 1927. Zatem je Podbevšek kot javna osebnost obmolknil in zadnje poglavje povedno nosi naslov Molčeči avtor in njegova kanonizacija, kjer se poučimo o vzgibih slovenske literarne zgodovine, ki je tako ali drugače vrednotila tukaj predstavljenega pesnika.
Trenda sistemske teorije, v katero bi lahko pogojno uvrstili knjigo Mož z bombami, ni moč opazovati v povratku v pozitivistično znanost prekomernega raziskovanja empiričnih dejstev, temveč v dialektičnem razmerju z interpretativnimi analizami literarnih zgodovinarjev šestdesetih in osemdesetih let, ki so se povlekle v naš tukaj in zdaj. A kakor na nekem mestu v knjigi izpostavi Dović, je potrebno nekatere stvari prepustiti interpretaciji ali, kakor natančneje določi sam, predvsem psihoanalitični teoriji.
Velika pisana izdaja, zapolnjena z obilico črnih strani, obilico fotografij in ostalih dokumentov, je vidna hvalnica originalni izdaji Človeka z bombami, ki je kot okrušek – po Vrečkovi teoriji - izšel leta 1925 in dokončno potrdil Podbevška kot vodilnega in pravzaprav edinega izrazitega slovenskega avantgardista, ki je dodobra razburkal slovensko javnost, premešal mnenja in v tiskane medije – za tisti čas novo odkritje, ki ga je tedaj še zagrebški Zenit odlično izkoristil – prinesel govor o sebi in svojih nastopih. To, kar dve leti kasneje ni uspelo niti slovečemu Delakovemu Tanku, ki je ostal skorajda brez publicističnega odziva.
Ob javnem nastopanju pa je treba skočiti še v sodobni čas, ko se je v začetku poletju v Atriju ZRC SAZU promovirala danes predstavljena knjiga Mož z bombami pod taktirko njenega avtorja. Nastopu je bilo dano ime soareja, ki pa si takega imena žal ne zasluži, saj je v svoji kratko malo marketinški monotonosti izšla v glave gledalcev in poslušalcev kot še ena predstavitev knjige, ki jo je potrebno prej kupiti kot prebrati, pa čeprav je sama lično oblikovana knjiga za zainteresirane vredna večkratnega podrobnega branja.
Z rahlo rdečico zaradi amonrajevskega Antona Podbevška je tole zadevico spisal Andrej Tomažin.
Komentarji
komentiraj >>