Primož Vozelj recenzira nastop bendov The Kissaway Trail, The Low Anthem, Beach House ter ameriških alter rockerjev The National v bližnjem Gradcu ...(v celoti!)
THE NATIONAL, Beach House, The Low Anthem, The Kissaway Trail, 17. 8. 2010; Kasematten, Gradec, Avstrija
* V popoldansko večernih urah tega torka, se je v bližnjem Gradcu odvrtel koncert omenjenih štirih bendov. Glede na število nastopajočih in trajanje dogodka bi ga lahko že skoraj označili za mini festival, če pa upoštevamo oziroma predvidevamo, da je večina izmed par tisoč navzočih tja prišla zaradi benda The National, ki je nastopil zadnji, pa se je na koncu izkazalo, da je vendarle šlo bolj kot ne za samostojni koncert The National s tremi predskupinami. Vse skupaj se je odvilo na prizorišču imenovanem Kasematten, ki vizualno in funkcionalno še najbolj spominja na naše Križanke postavljene na vrh grajskega griča.
Bolj prazno kot polno prizorišče so praktično še sredi dneva, odprli danski mladinci imenovani The Kissaway Trail. Bend, ki ga pred tem nisem poznal, je že v prvih minutah navdušil z aktualno mešanico zvokov. Peterica v zasedbi bobni, bas, dve oziroma tri kitare, klaviature in vokal se v svoji glasbi giblje med powerpopom francoskih Phoenix in synthrockom M83, korenine svoje indierockovske lirike, pa so dokončno razkrinkali z odlično predelano priredbo »Where is my Mind?« dedkov imenovanih Pixies. Že pregovorna skandinavska pop senzibilnost, ki vsaj mene vsakič znova preseneča, bi lahko bila garant, da bomo o tem bendu v bodoče zagotovo še slišali, če ne bi bilo ene same težave, in sicer da so The Kissaway Trail zgolj še eden izmed (pre)številnih podobno zvenečih bendov. Temu navkljub pa so v torek odigrali suveren in do detajlov izpiljen koncert, po katerem ni preostalo drugega, kot da jim v pozdrav dvignem palec.
Še večje presenečenje je predstavljal koncert ameriških The Low Anthem, folk četverice, s poleg standardnega nabora inštrumentov, oborožene še s kopico bolj ali manj redko videnih inštrumentov, kot so od lesnih črvov obgrizene neke vrte prenosnih orgel, krotale, harmonij, pojoča žaga ter še nekaj drugih, ki si jih bodisi nisem zapomnil bodisi ne poznam njihovega imena. The Low Anthem svoj akustični folk mešajo s polnokrvnim countryem, temu pa pečat pridodaja še malce odštekanosti pred leti aktualne nove čudne Amerike, ki morda presenetljivo še vedno pušča slišen vpliv tudi dandanes in izvem ozkega kroga prvoborcev. »Wild women«, »wild horses« in »wild roses« morda zvenijo kot prežvečeni in poteptani klišeji, ki pa jih The Low Anthem oživijo tako prepričljivo, da si lahko privoščijo na ogromnem prizorišču odigrati tudi kak komad povsem brez pomoči ozvočenja, pa kljub temu obdržijo pozornost sicer precej klepetave publike. Po odličnem a malce prekratkem koncertu The Low Anthem, me je tako dobesedno razganjalo od navdušenja, čeprav dva benda zaradi katerih sem se znašel na koncertu nista še niti začela igrati.
Francosko-baltimorski dvojec Beach House, ki se je zaradi letos izdane plošče Teen Dream prebil na osebno listo bendov, ki moram videti preden umrem oziroma razpadejo, je koncert začel po malce daljši, s tehniko povezani, prekinitvi. Za potrebe čim bolj verne predstavitve zadnje plošče, sta Beach House na tej turneji okrepljena še z bobnarjem in klaviaturistom/basistom in kot se je izkazalo tekom koncerta je bila to pametna odločitev, saj sta oziroma so Beach House uspeli pričarati vso toplino in prefinjene zvočne nianse, ki krasijo do sedaj izdane tri plošče. Odmevajoč, zasanjan počasen pop je povsem hipnotiziral v tem trenutku že lepo napolnjen Kasematten, poleg treh odličnih muzikantov, pa predvsem zaradi glasu in pojave pevke Victorie Legrand. Na sicer prekratkem seznamu odigranih skladb, je na moje veselje povsem prevladovala že omenjena aktualna plošča Teen Dream, tako da je tudi po zaključenih nastopih prvih treh bendov izkupiček ostal maksimalen, in bi povsem zadovoljen odšel domov, tudi če bi denimo koncert The National kar odpadel.
To se seveda ni zgodilo, tako da smo bili, to lahko povem že kar zdaj, priča še enemu odličnemu nastopu. Tako kot Beach House so tudi The National nastopili okrepljeni s kar tremi dodatnimi glasbeniki na klaviaturah, violini, trobenti in pozavni. Skrb da bo preveliko število glasbenikov pod seboj pokopalo za The National značilen zvočni minimalizem, se je k sreči izkazala za povsem neupravičeno. Sama izvedba je bila namreč zelo premišljena. Tako je »croonerski« glas frontmana Matta Berningera kraljeval v umirjenih intimnih delih, nakar so se pogosto spustili v hrupne, na videz nekontrolirane zvočne izbruhe. »Štajersko belo«, s katerim Matt pred in med koncertom več kot očitno ni varčeval, ima očitno na glasbenike zelo dobre učinke, saj je bil po eni strani koncert odigran in odpet kot se reče »u nulo«, hkrati pa po dogajanju na, pred in ob odru sodeč, ravno prav kaotičen in duhovit. V stranskih ložah sedeči elitisti, so z Mattovim vprašanjem »Are you friends with King?« dobili servirano kislo jabolko, stoječa raja pod odrom pa še dodaten pospešek. Odličen je bil tudi izbor skladb, saj smo slišali večino zadnje in predzadnje plošče ter nekaj malega skladb s prvih treh plošč, medtem ko niso izpustili niti enega hita. Ko so skupaj s publiko odpeli komad Fake Empire so končali redni del koncerta ter se nato še enkrat vrnili na oder.
Celoten dogodek z vsemi štirimi bendi se je izkazal kot odličen, kar je z besedami »This is the best line-up we've ever been involved with.« potrdil tudi sam Matt Berninger. Kot upravičene so se izkazali tudi krajši nastopi treh predhodnih bendov, saj so imeli The National dovolj časa za izčrpen koncert, poslušalstvo pa še ravno dovolj energije, da ni omagalo. Morda bi si lahko več želel zgolj od malce hladne publike, ki jo je v prvih vrstah ogrevalo presenetljivo veliko število obiskovalcev iz domovine. Vsem, ki ste zamudili torkov koncert, pa priporočam novembrskega ko se bodo The national že tretjič mudili v Zagrebu, kjer publika po besedah navzočih hrvaških fenov ves koncert spremlja s popevanjem.
Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>