Na naslovnici romana »To je moje Telo« Angolsko-Portugalske avtorice Filipe Melo, katere prevod je lansko leto izšel pri založbi Goga, piše: »To je moje Telo.«
Seveda, očitno, bi rekli, ampak...
Na naslovnici romana »To je moje Telo« angolsko-portugalske avtorice Filipe Melo, katere prevod je lansko leto izšel pri založbi Goga, piše: »To je moje Telo.«
Seveda, očitno, bi rekli. Vseeno pa je zadnja izjava hkrati tudi deklarativna v smislu Austinovega performativa, saj samo fizično dejstvo knjige postane glavna junakinja. Ta v nobenem od poglavij knjige namreč ne nastopa v prvi osebi, kakor je deklarirana v naslovu, ampak je njeno telo sestavljeno iz posameznih fragmentov in pogledov drugih knjižnih junakov. Vsi ti delčki jo sestavijo v dejstvo, ki je sicer še vedno fiktivno, ampak realno v smislu telesa knjige.
Vse se vrti okoli telesa oziroma okrog treh teles, saj je delo vrtiljak s tremi sedeži, na katerih ta sedijo. Prvo je že opisano realno telo fikcije, knjige in njenih poglavij, skozi katerega lahko preberemo drugo telo. Gre za najbolj realno telo znotraj fikcije - telo glavne, a odsotne junakinje Eduarde, kateremu je bilo nasilno odvzeto življenje, kar tvori površinsko strukturo kriminalke. Iz prvih dveh teles, iz vsebine in iz forme, iz mesa in kosti, se tvori tretje, najvažnejše in vseprežemajoče telo, telo kot teoretski problem. Če filozofsko napihnemo, metafizično troedinega transcendentnega Boga zamenja fizično troedino imanentno telo. A nekaj vseeno ostaja isto – vsak izmed členov implicira ostala dva iz česar sledi, da če odvzamemo enega izmed njih, izgineta tudi ostala dva.
Kratko knjižico sestavljajo kratka poglavlja iz kratkih stavkov. Naracijo oblikuje tretjeosebni vsevedni opazovalec, ki povzema dogajanje večine oseb, tako ali drugače povezanih z živo Eduardo, razen ene. Gre za zdravnika, ki na njenem truplu izvaja obdukcijo in mi se z njim v svet tkiv, organov, žil in povrhnjic podamo zelo intimno, skozi njegov prvoosebni pogled. A na površini imanence telesa razlika med življenjem in smrtjo, med Eduardo in njenim truplom ni tako izrazita. Grozljivost razkrajajočega telesa se v očeh zdravnika popolnoma razgubi, dejstvo njenega mrtvega telesa pa je celo manj enigmatično, kot je bila živa Eduarda kadar koli za kogar koli.
Tista prava smrt, ki presega organsko smrt, pa nastopi šele po koncu obdukcije, ko je enigma telesa in njegovega konca razkrita. Truplo samo je namreč priča preteklosti, skozi njegove plasti lahko razbiramo njegovo genealogijo, tako kot lahko preko preučevanja zemeljskih plasti razberemo zgodovino zemlje.
Glavni dogodek, okrog katerega se splete problematika, torej umor, ni klasična zarota iz kakšne detektivke. Eduardo umori njen ljubimec Jacinto. Razlog je trenutek blaznosti, v katerem bi jo rad videl brez kože; zaril bi se v njeno toplo notranjost, želja, ki je spolni akt ne more zadovoljiti. Trenutno blaznost povzroči Eduardina novica, da ga želi zapustiti in da je njuj otrok mrtvorojen. A pravi Jacintov razlog za umor je ravno osvojiti realno z odstrnitvijo tančice življenja, ki vedno prinaša tujost in enigmo.
Užitek morilca je torej enak užitku zdravnika – patologa. Življenska moč obeh izhaja iz smrti drugega, z njo se oplajata in pomladita, razlika pa je v tem, da nekdo zločin stori, drugi pa ga razvozla, nekdo je do skrajnosti nor, drugi je do skrajnosti racionalen. A znotraj imanence telesnosti se obe skrajnosti združita in zdravnikova znanstvena racionalnost se spremeni v globoko čustven odnos do rekonstrukcije življenja mesnate notranjosti trupla.
Tvori se nekakšna racionalna norost, značilna tudi za vse ostale osebe v romanu, zaradi katere se razbije iluzija popolne normalnosti, iluzija pravilnega čustvovanja in pravilnega odzivanja afektov na dražljaje iz okolja. Med obojimi obstaja nepremostljiva in nerazložljiva luknja – na pogrebu ni nihče samo žalosten, ob rojstvu otroka ni nihče samo vesel. Vseeno pa ti izredni dogodki dvigujejo intenziteto sicer medlega životarjenja.
Intenziteta življenskih sil, ki preplavljajo in oživljajo roman, se na koncu kanalizira skozi Eduardinega dojenčka, ki kljub njeni smrti veselo brca. Uganka telesa ob koncu obdukcije tako ni povsem razrešena, saj je telo izstisnilo novo življenje, novo enigmo. Ta lahko ponovno okupira izpraznjeno življenje Eduardinega vdovelega očeta in njegove sosede. Tokovi organskih sil nadaljujejo zgodbo tudi še po tem, ko preberemo zadnje vrstice knjige, ko odstremo zadnjo plast Eduardinega telesa.
Organskost, mesnata jasnost in žilavost opredeljujejo tudi sam slog romana, ki pa kljub temu ni robat, gnusen in mesarski. Na enak način so opisane vsakodnevne rutine posameznikov kot tudi umor in obdukcija, kar tvori enoten in homogen krvni obtok romana. Gre za bralsko izkušnjo, ki tudi bralca samega slači iz kože in ne povzroča zgolj intelektualnih užitkov, temveč tudi telesne afekte. Tako ali drugače: »Duša je samo beseda za nekaj na telesu«, kot je dejal že veliki Friderick.
Po knjigi sta mrcvarila Pia in Jernej
Komentarji
komentiraj >>