Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
FRANCOSKE INOVACIJE V OKVIRU EVROPSKE PRAKSE (2727 bralcev)
Petek, 20. 8. 2010
Boris V.



Čeprav se govori o deportacijah, pa francoske oblasti trdijo, da nikogar ne silijo ven iz države in tistim, ki se za to odločijo kupijo enosmerno avionsko karto in jim dajo po 300 evrov plus 100 evrov za vsakega otroka. Ustavimo se za trenutek pri izrazoslovju. Medtem ko mediji pišejo o deportaciji in izgonu, uporablja vlada raje izraz repatriacija, francoski predsednik Nicolas Sarkozy pa cinično govori celo o evakuaciji.

V Franciji so oblasti včeraj začele z napovedanimi deportacijami Romov, kar naj bi predstavljalo del boja francoske vlade s porastom kriminala in nasilja v državi. Deportacije spremljajo rušenja nelegalnih romskih naselij v državi. Tako so jih oblasti ob močni policijski prisotnosti porušile že več kot 50, načrtujejo pa porušenje skupno 300ih, govori se o celo 600ih takšnih naselij. Glavni argument in razlog vlade za tako početje je očitek, da so ta naselja leglo kriminalnih dejavnosti kot so prostitucija, kraje, beračenje in podobno. Pri tem je treba izpostaviti, da oblasti delijo Rome na tiste, ki že desetletja prebivajo v Franciji in imajo francosko državljanstvo ter Rome, ki so priseljeni predvsem po letu 2007, ko sta se Bolgarija in Romunija priključili Evropski uniji. Medtem ko se francoskim Romom priznava zadostno integriranost v družbo, pa se romunskim in bolgarskim Romom očitajo prej omenjene kriminalne aktivnosti. Vendar na podlagi teh očitkov ne izvajajo deportacij v matične države tistih Romov, ki bi jim dokazali krivdo na sodiščih, ampak stigmatizirajo celotno romsko skupnost v določenih naselij.

Določene starejše članice Evropske unije, med njimi tudi Francija, po vstopu Romunije in Bolgarije v unijo niso popolnoma sprostile restrikcij za vstop delavcev iz teh dveh držav na njihov trg delovne sile. Restrikcije veljajo tudi za ostale državljane Romunije in Bolgarije. Ti lahko tako ostanejo v Franciji več kot do 90 dni le v primeru, da imajo sklenjeno delovno razmerje, urejeno zdravstveno zavarovanje oziroma se lahko sami preživljajo. Lahko so deportirani tudi v primeru, da predstavljajo grožnjo javnemu redu, varnosti in zdravju. Vlada se sklicuje ravno na to, vendar pozablja dodati, da se imajo ti posamezniki možnost pritožiti in jim mora biti omogočen enomesečni rok za izselitev, razen v nujnih primerih. Ti v pričujočem primeru niso navedeni.

Čeprav se govori o deportacijah, pa francoske oblasti trdijo, da nikogar ne silijo ven iz države in tistim, ki se za to odločijo kupijo enosmerno avionsko karto in jim dajo po 300 evrov plus 100 evrov za vsakega otroka. Ustavimo se za trenutek pri izrazoslovju. Medtem ko mediji pišejo o deportaciji in izgonu, uporablja vlada raje izraz repatriacija, francoski predsednik Nicolas Sarkozy pa cinično govori celo o evakuaciji. Ta izraz je skladen s siceršnjim vladnim izgovarjanjem, češ da so priseljeni Romi žrtve organiziranih kriminalnih združb in jih skušajo z izselitvijo iz države le zaščititi.

To sicer niso prve deportacije Romov iz Francije. Lani so jih deportirali po nekaterih ocenah kar 10.000, a se je zaradi slabega gospodarskega in socialnega položaja predvsem v Romuniji, večina kmalu zatem zakonito vrnila v Francijo. Isto se napoveduje sedaj, zato se je država odločila vzeti vsem deportirancem biometrične podatke, tudi otrokom, in jim skušala tako preprečiti vrnitev v Francijo. Država se želi na ta način v sedanjih deportacijah znebiti okoli 700 Romov, ki bodo ali so že s čarterskimi poleti odleteli v državi izvora. Poleg gestapo taktik, ki se ponavljajo kljub vsakoletnim patetičnim in puhlim pozivom ob obletnicah osvoboditve Auschwitza in sicer: »To naj se nikoli ne ponovi!«, opozarjajo kritiki tudi na čisto banalno plat teh ukrepov. Z njimi naj bi vlaga ugajala desnim volivcem in hkrati odvrnila pozornost javnosti in medijev od finančnih škandalov, v katere so zapleteni v samem vrhu Sarkozyjeve administracije.

Spomnimo še na širši evropski kontekst in dogajanja v zadnjih letih. Podobne prakse izseljevanja Romov v matične države so letos izvajali na Danskem in Švedskem, tam sicer brezplačno, v Nemčiji so Rome za izselitev izplačevali, bolj vidno pa je bilo dogajanje leta 2007 v Italiji. Italijanske oblasti so pričele z deportacijami romunskih Romov novembra leta 2007 po sprejetju kontroverznega zakona v še eni borbi proti kriminalu. Sprejeta je bila namreč zakonodaja, ki omogoča izgon tujih državljanov, ki so bili obsojeni kaznivega dejanja. Kritično točko ksenofobije in naraščanja napetosti pa je v Italiji predstavljal umor Italijanke Giovanne Reggiani oktobra istega leta, ki jo je umoril nek romunski Rom. To je ob enačenju Romov in Romunov sprožilo val nerazumnega nasilja v Italiji nad obema skupnostima, zaradi česar je takrat protestiral tudi romunski državni vrh.

Govorili smo z Mario Ochoo-Llidó, vodjo oddelka za migracije in Rome na Oddelku za Rome na Svetu Evrope, in jo povprašali, kakšno je stališče njene organizacije glede te pereče teme:



Roberta Kuschna, enega vodij organizacije European Roma Rights Centre, smo prav tako povprašali po stališču njegove organizacije:




Mario Ochoo smo vprašali tudi, zakaj so na udaru oblasti sedaj predvsem Romi iz Romunije in Bolgarije?



Pod katerimi pogoji lahko oblasti deportirajo ljudi iz države? Maria Ochoa:



Težko je torej govoriti o prostovoljni izselitvi iz države, ko država najprej poruši ilegalna naselja in šele nato prebivalcem ponudi možnost plačane izselitve. Maria Ochoa nam je povedala več o povezavah med rušenjem in deportacijam:



Kuschen iz organizacije European Roma Rights Centre tako komentiral izgovor vlade, da so deportacije in rušenja naselij del širšega boja proti kriminalu:



Kaj pa se bo zgodilo z Romi, ki se ne bodo odločili za sprejem podkupnine, da bi odšli iz Francije?



Francis Perrin, podpredsednik francoske Amnesty International, prav tako opozarja na zgrešenost deportacij, saj se bodo izgnani naposled spet vrnili v Francijo:



Omenili smo že, da te deportacije niso nove. Perrin spominja na lanske izgone Romov in politični zaslužek odgovornih:



Vendar Perrin opozarja na podcenjevanje volivcev s strani francoske vlade:



Prav tako je bizarno hvalisanje francoske vlade glede uspešnosti pri rušenju romskih naselij, naj pa ne bi bila zmožna podati številk glede omogočanja urejenih in legalnih stanovanjskih razmer. Francis Perrin:



Za konec Maria Ochoa poudari, da francoska praksa ni rešitev:



Treba pa je povedati, da Romi dogajanja ne spremljajo zgolj pasivno, ampak se oblastem upirajo in organizirajo proteste. Medtem ko jim v določenih primerih grozi celo odvzem državljanstva, pa je morda za njih sanjska destinacija Črna gora. Tamkajšnja vlada se je namreč odločila podeliti državljanstvo vsakomur, ki v državo pripelje za najmanj 500.000 evrov investicij. Za prostor pod soncem je potreben torej le keš.

Kultivator so pripravili Boris ter vajenca Luka P. in Goran.



Komentarji
komentiraj >>