Letošnji levnjak je skladno s svetovnimi eko tendencami postavljen v vrtiček, kamor vam Mladi Levi pripeljejo eksotične scenske bisere iz vsega sveta. Mi smo njihov koncept ekološkega turizma še radikalizirali: za potovanje prek uprizoritvenih kontinentov (od Japonske, prek Nemčije, Norveške, ZDA, Tajske in Rusije) na naših radijskih valovih ne boste trošili bencina – pa tudi papirja za karte in denarja ne...
Letošnji levnjak je skladno s svetovnimi eko tendencami postavljen v vrtiček, kamor vam Mladi levi pripeljejo eksotične scenske bisere iz vsega sveta, letos s posebno pozornostjo do Azije. Mi smo njihov koncept ekološkega turizma še radikalizirali: za potovanje prek uprizoritvenih kontinentov na naših radijskih valovih ne boste trošili bencina – pa tudi papirja za karte in denarja ne.
PONEDELJEK: JAPONSKA – * ZA ZAMUDNIKE ŠE NEMČIJA IN ISTANBULL
V Egipt, Oklahomo in Nemčijo vas je že popeljala Pia, jaz pa vas bom najprej odvrgla na Japonskem. Znamenitost, ki so nam jo razkazali člani kolektiva Chelftisch - popačenka angleške besede »selfish« - ni kak eksotični buto, temveč zgolj sodobna japonska deloholična družba.
Predstava Hot Pepper, Air Conditioner and the Farewell Speach je nastala po tekstu in v režiji vodje skupine Toshikija Okade. V njej plazovi repetitivnih nesmislov, ki se vrtijo prav okoli časopisa Hot Pepper, klimatske naprave in poslovilnega govora, prikrivajo in razkrivajo to, kar le redko butne na plan: ogroženost delovnega mesta začasnih delavcev, posledična tekmovalnost in nekolegialnost.
Absurdni monologi so postavljeni v dovršen lučni in senčni design ter funkcionalno minimalistično scenografijo pisarne. Izjemna zvočna kulisa in avtorska glasba pa dajejo ritem gibu, ki poteka v radikalni disociaciji od teksta. V nasprotju s prakso tradicionalnega dramskega gledališča in sodobnih družbeno kodiranih odnosov, gib in tekst nista realistično harmonizirana. Njun kontrapunkt kaže na zev med mislijo in telesom, besedo in dejanjem, menjenim in izrečenim, ter tako razkriva hipokritske odnose, v katere nas potiska sodobna konkurenca na trgu dela.
Bolj pravljično podobo sodobne družbe nam ponudi pot v nemško predmestje s postankom v Istanbulu pod vodstvom flamskega igralca Dirka Opstaeleja Nuit Arabe, ki ste je bili v ponedeljek lahko deležni še vsi zamudniki. Na naših valovih pa vas je tja popeljala že Pia, zato bomo mi pot nadaljevali proti severu.
TOREK: NORVEŠKA
»Kje sem?« se sprašujejo gigantske projekcije otroških obrazov, ki visijo s stropa v norveški predstavi Sence kolektiva De Utvalgte. Kraj nahajanja je verjetno luknjavi spomin ostarelih (ki so prisotni na odru), kjer sobivajo podobe prijateljev in sorodnikov iz različni obdobij njihovega življenja, se srečujejo in nenehno ugotavljajo, ali se spomnijo drug drugega, ali so se pogrešali …
Sanjavo – ali kar dremavo – ozračje blago oživlja prisotnost starejših igralcev na odru, ki tako kot muezini v Kaegijevi otvoritveni predstavi, o kateri smo govorili v prejšnji oddaji, postanejo svojevrstna turistična atrakcija. Ne v kaki detabuizaciji 3. življenjskega obdobja, temveč v fetišizaciji zanj stereotipnih značilnosti: sklerotičnega spomina, počasnega gibanja, pozornih gest…
SREDA: NEW ORELANS
V ritmu brass godbe so nas v ameriško mesto popeljali Cerkljani Kar češ brass bend, ki so dobesedno tresli novi Mesarski most. Okoljskemu konceptu festivala primerno, so godbo izvedli brez ozvočenja in rano zaključili. Brez zvočnega onesnaževanja. Brez motenja spanca. In posledično brez pretirane poznovečerne zabave.
ČETRTEK: TAJSKA VIA RUSIJA
Tajski mojster tradicionalnega khona in sodobnega plesa Pichet Kluchun v svoji predstavi Nijinski siam vrača udarec: če se je poprej ruski baletni mojster v duhu orientalizma navdihoval oz. kopiral tajske tradicionalne plese, sedaj tajski plesalec kopira, oz. rekonstruira Nijinskijevo apropriacijo.
Kot skoraj vsaka rekonstrukcija Nijinski Siam s soočanjem originalne dokumentacije in živih izvajalcev ter podkrepljena s tematiko (zahodne imperialistične) apropriacije tuje kulture, zastavlja vprašanja o naravi in mestu originala in kopije in razmerjih moči, ki ju uravnavajo.
Vendar se ta vprašanja sprožajo implicitno, mimo avtorjevega hotenja – njegovo delo je predvsem hommage ruskemu mojstru in ne kritika. Ta kot ikona postane objekt fetišizacije; a prav v takega se v očeh občinstva, ki občuduje eksotično uravnovešenost tajskih plesov, spreminja tudi sam Kluchun. Svojevrstni razstavni eksponat.
PETEK: EKSKURZIJA V ZNOTRAJUMETNIŠKE MEANDRE
Tudi tokrat se bomo eko-sosedskemu-angažiranemu obfestivalskemu dogajanju zaradi istih objektivnih in podobnih subjektivnih razlogov kot prejšnjikrat izognili in vas predčasno popeljali novim dogodivščinam naproti. Zvečer nas bo med čeri sodobnega plesa vodil Primož Bezjak v predstavi Invalid, domovino smeha pa nam bo razkril Jos Houben v predstavi The Art of Laughter. Tu vas bomo odložili, pot pa nadaljujemo v ponedeljek. Do tedaj nasvidenje v kakem levjem vrtičku.
Drugi levji vrtiček vam je razkazala vodička Katja Čičigoj.
Komentarji
komentiraj >>