* Po ločitvi, ki je trajala nekih trideset let, so Iggy and the Stooges ponovno začeli igrati skupaj leta 2003 v zasedbi Iggy Pop na vokalu, brata Asheton na bobnih in kitari in novinec Mike Watt na basu. Mikea Watta, ki je tudi sam, lahko bi rekli, legenda ameriške scene, saj je ustvarjal v zasedbah Minuteman in Firehose, je v zasedbo pripeljal kitarist Ron Asheton, s katerim je Mike preigraval repertoar The Stooges, preden je sploh prišlo do predloga, da se stara banda iz Detroita vnovič zbere.

Čeprav The Stooges niso bili aktivni na sceni dobrih trideset let, je pomen njihove dediščina v tem času samo rasel. Iggy Pop, ki je svoje odlično obiskane in skoraj vedno navdušujoče koncerte oblikoval okoli gradiva The Stooges, in kolonije glasbenih potomcev na vseh kontinentih so nenehno opevali čari delikventnega rock'n'rolla, ki so ga v času psihadeličnih dimov skovali mozoljasti fantje iz Detroita na svoj prav poseben način. Iz glasbe, ki je bila v času nastanka odvržena kot nerazumljena, sta se prva dva albuma razvila v klasiki novodobnega rock'n'rolla. Gre za fenomen grdega račka, ki je v napačni sredini šikaniran, a se s časom razvije v prelepega laboda, ki je občudovan in ljubljen. Svet je bil v letih 2000 zrel za vrnitev The Stooges. Pogoji so dozoreli v optimalno stanje, in na koncu so bili vsi srečni - tako bend kot občinstvo.

Do leta 2005, ko je na festivalu Lokerse nastal nocojšnji posnetek, ki je bil objavljen pred nekaj leti na DVD-ju pod naslovom Escaped Maniacs, so The Stooges brezhibno naravnali in uglasili svoj glasbeni stroj. Gre za izjemen glasbeni zapis moči, veščine in prožnosti, ki jih je bila sposobna ta skupina.

Po uvodni Loose, v kateri so se še nekoliko ogrevali, so se takoj, ko je Ron izstrelil uvodni riff naslednje pesmi - Down on the Street vsi členi skupine združili v eno in zvočno zgradili divjega mitičnega rock'n'roll zmaja, ki ponosno bruha ogenj, pri plesu opleta z repom in z velikimi krili ustvarja svež veter. The Stooges so na posnetkih redko kdaj zveneli tako silovito, tako, kot smo si v lastni domišljiji predstavljali, da morajo zveneti. V 1969, I Wanna Be Your Dog, ki jo občinstvo enoglasno prepeva v slogu nekakšnega divjega lajanja, T.V. Eye, in Dirt, ustvarjajo grmeč trušč, tresoč ritem in mešajo tako telesa kot glave. Tudi iz preprostejših pesmi, kot je denimo Real Cool Time, iztisnejo The Stooges veliko, več kot je slišati na studijskem izvirniku. Le-tej sledi super ostra izvebda No Fun, nato pa bomo preskočili direktno v izjemno funakdelično Funhouse, ki je erupcija rock'n'roll moči skupine. Predvajanje posnetka bomo zaključili s pesmimi Little Doll in drugo izvedbo pesmi I Wanna De Your Dog.

The Stooges so te poletne noči v Belgiji ujeli svojo legendo in z njo postali eno. Prebili so na drugo stran. Takole je počilo.

pripravil Terens Štader