Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Širimo žile - preprečujemo trombozo (2746 bralcev)
Ponedeljek, 23. 8. 2010
Savski



O kritiki, ki se trudi ostati enodimenzionalna, žanrska - konvencionalna in celo konzervativna. S posameznega sodim na splošno - predvsem se tiče besednjaka glasbenih kritik, oziroma nezmožnosti glasbenih kritikov, da izstopijo iz izključno glasbe. Oziroma, zdi se jim, da jim ostalega nekako ni treba upoštevati. Pri sami glasbeni kritiki pa je očitno temeljni motiv zahteva po zadovoljitvi enega od temeljnih nagonov - med temi ni možganov - zelo čuden in konzervativen argument.

S posameznega sodim na splošno - predvsem se tiče besednjaka glasbenih kritik, oziroma nezmožnosti glasbenih kritikov, da izstopijo iz izključno glasbe. Oziroma, zdi se jim, da jim ostalega nekako ni treba upoštevati. Pri sami glasbeni kritiki pa je očitno temeljni motiv zahteva po zadovoljitvi enega od temeljnih nagonov - med temi ni možganov - zelo čuden in konzervativen argument.

Sicer pa se ne mislim omejiti zgolj na glasbo - sem sodi vse, kar nima razloga pripenjati k svojemu imenu sodobno. Sodobna glasba, sodobna fotografija, sodobno slikarstvo, sodobni ples. Če se ta področja ne soočajo z lastnim koncem in lastnim nesmislom, se lahko imenujejo kvečjemu postmoderna.

Prvič sem začel razmišljati o tem ob kritiki Luka Zagoričnika za Delo (ali Dnevnik), kjer je sicer pravilno opisal kontekst - torej povzel predloženo besedilo - v katerem sem relativiziral dogodek, ki se mu lahko le pogojno reče koncert (govorim o nastopu Cirkulacije). Ob koncu kritike se je Luka tudi povsem regularno dotaknil všečnosti (dolgčasa ali nekaj podobnega) - v konzervativno vlogo pa ga je potisnil/a urednik/urednica, ki je prav ta del postavil/a v naslov prispevka. Gre za konzervativnost urednika, torej. Sicer pa konzervativnost Dela in Dnevnika sploh ni problem - to je pač njuna zgodovinska vloga.

Problem je, da se pogled kritika skuša obdržati od vsega blata realnosti izvzet, vzvišen - torej kot strokovni (znanstveni) pogled - kar pa skušam v tej seriji oddaj zanikati.Sicer sem po prvem zapisu skušal problem ugledati v premalo jasni definiciji konteksta nastopa, vendar se je to potem pokazalo za napačno - zlasti ker je ob istem dogodku Polona Balantič (RTV Slovenija) znala izluščiti srž nastopa. Pri tem je našla za smiselno citirati nekaj stavkov italijanskih futuristov, kot tudi knjigo Jacquesa Attalija Hrup, za kar ji seveda čestitam.

Drugič me je kritika zmotila pred mesecem dni - ob pisanju poročevalcev Radia Študent o Sajeti (Ivo Podržaj in Aleš Rojc) - po branju katerega pa je Neven Korda omenil v zvezi s pisanjem besedo konzervativizem, kar je se je potem skupaj z večino drugih kritik - ne glede na medije in ne glede na žanr, ki ga pokrivajo - sestavilo v tale odpor.

Pred časom sem omenil tudi primer uveljavljenega slovenskega arhitekta (ima bom izbrskal), ki je v Dnevniku na dveh straneh imel možnost razkladati o gnusu do abstrakcije, konceptualne umetnosti, ko zasliši na radiu Bora Turela, pa takoj ugasne radio. Omenil sem tudi besede Igorja Vidmarja, ki si v naslovu v relativno novem ljubljanskem kulturnem časopisu/ prilogi želi "več levega populizma", itd.

Že pred nekaj leti sem opazil, da so se vsi stari kritiki vrnili v svoje stolčke na glavnih medijih in nemoteno nadaljujejo s praznim lepotičenjem govoričenjem, ki gre spet celo do omenjanja kontrastiranja, uravnoteženosti, zlatega reza - kar je po mojem mnenju povratek v čas globoko pred npr. Irwini - torej v sedemdeseta leta - zato tem kritikam rečem moderniste - sam se seveda nikakor ne strinjam, da je treba ponovno inavgurirati Irwine kot sodobno umetnost.

Malo sicer sumim, da je zadeva preživela zadnjih trideset let skrita v številnih malih galerijah po slovenski provinci. Ob tem je seveda treba dodati tudi hud pomislek proti Jankovićevski kulturni urbanosti, kot se kaže: centralizirane tovarne za nišne publike po Ljubljani, pa potem tudi spet "ves ta 100% jazz" - kar je oboje le še en novi (hm, urbani) konzervativizem.

In seveda bo potrebno omeniti tudi Marka Breclja in njegovo akcijo "diktator kultura ni merkator", kjer se sicer zavedam poante slogana, v povezavi z mladinskimi klubi in mladinsko kulturo pa je vendarle že nekaj časa jasno, da kultura je merkator - in seveda: Janković je diktator. Tu sicer uvidim tudi povezavo s prej omenjeno željo po levem populizmu - iz, zdi se, nezdružljivega konteksta.

 



Komentarji
komentiraj >>