Marko Batista, večmedijski ustvarjalec, delujoč na relaciji med Londonom in Ljubljano, je v sredinem mraku pripravil nov performans iz serije Hibridne strukture in dislocirani objekti. Izhajajoč iz tesne premreženosti z davno ustvarjajočo futuristično avantgardo, s sodobno množično elektronsko kulturo in izrabljajoč številne možnosti odprtokodnih programov je posegel v prostor Galerije Kapelica. Avdiovizualni nastop nosi naslov H220.
Marko Batista, večmedijski ustvarjalec, delujoč na relaciji med Londonom in Ljubljano, je v sredinem mraku pripravil nov performans iz serije Hibridne strukture in dislocirani objekti. Izhajajoč iz tesne premreženosti z davno tegá ustvarjajočo futuristično avantgardo in sodobno množično elektronsko kulturo ter izrabljajoč številne možnosti odprtokodnih programov je posegel v čas in prostor Galerije Kapelica.
V temi omenjenega prostora je bilo pred večsenzoričnega spremljevalca performansa postavljeno platno, po celem volumnu sobe pa so bili razpostavljeni viseči zvočniki, ki so vsakemu poslušalcu posebej prinašali šume, zvoke in brnenje, za širšo zvočno podobo pa so skrbeli še konkretnejši prenašalci zvoka. Marko Batista je - postavljen v centru dogajanja - deloval kot sodobni didžej, ki s svojo prezenco privablja poglede in kaže na lastno delo, ki ga je zaslediti v slišani glasbi. V isti maniri je Batista polno zasedeni Kapelici predočil svoje hibridne strukture – v bistvu so to Markovi custom made interfejsi – na katere je z improviziranimi potezami svojih rok in prstov vtiskoval lastne impulze, ustvarjajoč bolj dinamično odigravanje predstavljenega, kot bi se to dogajalo zgolj skozi računalniški vmesnik. S svojo pojavo in prej pripravljenimi nerigidnimi matricami je v spoju vizualnega in avditivnega v prostor prenašal digitalno procesirane podatke in jih razvrščal v čas po lastnem, ne nujno trenutnem navdihu.
Povezava vidnega in slišnega pa se ne dogaja zgolj na ravni sprejemanja, temveč je simbioza zvoka in slike ustvarjena že v samem delu. Digitalni signali te ali one provinjence so zaciklani sami vase, v njih pa se odpira prostor čezmejnega raziskovanja vizualij in zvoka, ki se med seboj pletejo v tehnološki zanki, ustvarjeni in kasneje improvizirano predstavljeni izpod rok Marka Batiste.
Če je Zagoričnik v časopisu Delo omenil delo Batiste kot del sodobne tehno kulture, bi se tukaj strinjal zgolj v nekem točno določenem segmentu tega kulturnega pojava. To je v poslušalčevem sprejemanju zvočnih impulzov, s katerimi npr. rejv gradi deleuzovska telesa brez organov, v svojem osnovnem principu pa služi kanaliziranju nasilja, na kratko, terapiji. A kot rečeno, v tem diskurzivnem polju bi težko našli opravičilo za slišano, saj je na trenutke sam performans deloval boleče; določene zvočne teksture so v svoji intenzivnosti poslušalcu prinašale občutke tesnobe in utesnjenosti. Tudi za širšo elektronsko glasbo dogmatične repetitivnosti tokratnemu nastopu ne morem očitati, saj je v svoji sicer minimalistični strukturi, kjer so se v ozadju prelivali široki drouni, v ospredju pa je bil podan spektralno raznovrsten nabor šumov in zvočnih modelov, deloval dovolj razgibano, da se je celoten performans zdel prekratek.
Sodobna, recimo temu attalijevska pozicija glasbe ne dopušča obstoja zgolj formalnemu delu umetnostnega akta, temveč želi v svoji kategorični drži izpostaviti tudi njegovo subverzivno, tj. politično-etično moč in poskuse njegovega delovanja. Marko Batista jasne označitve lastnega dela izključuje, s svojo hibridnostjo izvirov zvoka, prestopanjem mej in dislociranjem objektov v prostoru poslušanja in gledanja pa se postavlja na eksperimentalno margino. Ta pa je že s svojo pozicijo povezovanja – v nasprotju z izključevanjem – na neki abstraktni ravni etično zadovoljiva in teoretično naravnanemu očesu zadostna.
Za konec pa še novičke. Na isti lokaciji, v Galeriji Kapelica, se bo danes predstavljeni Marko Batista zopet pojavil 9. septembra, tedaj v dvojcu z Venzha Christom iz Indonezije. Kot je stalna praksa Galerije Kapelica, je vstop prost.
Zaljubljeni kapucin in opatov praporščak na krilih eksperimentalne elektronike je bil Andrej Tomažin.
Komentarji
komentiraj >>