Sreda, 8. 9. 2010
Terens
Naključje je hotelo, da je Ljubljana postala del zgodovine skupine The Stooges. Poslednji koncert, ki so ga odigrali z ustanovnim kitaristom Ronom Ashetonom, je bil tisti ljubljanski iz jeseni 2008. Ron je nenadoma umrl konec tistega leta in skupina se je znašla v precepu. Za leto 2009 so imeli The Stooges niz dogovorjenih koncertov, ki jih niso želeli odpovedati. Poklicali so Jamesa Williamsona, drugega izvirnega kitarista skupine, s katerim so ustvarili Raw Power ... (v celoti!)
* Naključje je hotelo, da je Ljubljana postala del zgodovine skupine The Stooges. Poslednji koncert, ki so ga odigrali z ustanovnim kitaristom Ronom Ashetonom, je bil tisti ljubljanski iz jeseni 2008. Ron je nenadoma umrl konec tistega leta in skupina se je znašla v precepu. Ostali so brez ustanovnega člana, soborca, prijatelja, brata, brez kitarskega stilista, ki je oblikoval njihov zvok. Pristali so v votlini, v kateri bi lahko vnovič izgubili življenje, ki so ga marljivo izgradili, da bi bilo barvito in slavnostno, kot so si ga vedno želeli.
Za leto 2009 so imeli The Stooges niz dogovorjenih koncertov, ki jih niso želeli odpovedati. Poklicali so Jamesa Williamsona, drugega izvirnega kitarista skupine, s katerim so ustvarili Raw Power in se tudi s tem albumom, tako kot prej z Ronom Ashetonom zapisali v zgodovino rock'n'rolla. James Williamson je bil edina rešitev, s katero so vnovič zbrani The Stooges lahko ohranili avtentičnost, toda James je bil že leta upokojen glasbenik, ki je delal kot vodstveni kader Sonyjeve ekipe za proizvodnjo zabavne elektronike. Od kar se je v sedemdesetih sprl z Iggyjem pri pri snemanju albuma Soldier, se je umaknil iz glasbe. Ko se mu je ponudila priložnost, da se pri Sonyju predčasno upokoji, so The Stooges vnovič dobili svojega starega, drugega kitarista. Vrnitev Jamesa Williamsona je logično pomenila tudi spremembo v repertoarju, ki tokrat ni bila tako ekstremna kot v sedemdesetih, ko po albumu Raw Power The Stooges niso igrali gradiva s prvih dveh plošč. Njihov današnji repertoar je mešanica pesmi iz vseh obdobij skupine.
Vztrajanje pri avtentičnosti in pripadnosti skupini je bilo za Iggyja in druge člane The Stooges pomembneje od igralskih sposobnosti, kajti na svetu bi lahko našli vrsto kitaristov, ki lahko bolj prepričljivo igrajo njihove pesmi v slogu Jamesa Williamsona in Rona Ashetona, kot jih lahko igra sam James Williamson. Današnji James, čeprav gre za isto osebo, ki si je izmislila in posnela nekaj najbolj divjih riffov sedemdesetih, ni več isti glasbenik. Iz tega dejstva izhaja osnovna drama in zvočni kaos, ki je del sedanjih nastopov The Stooges. Gledal sem jih letos julija v Italiji in repertoar je bil v 90 odstotkih enak temu, ki so ga igrali na aprilskem koncertu v Lillu v Franciji, ki ga predstavljamo v nocojšnjem koncertu terminu.
Začetek je bil eksploziven – Raw Power, izvedena zvesto originalu, polna vseh pravih poudarkov, zato ker jo na bobnih igra Scott Asheton, in nato nadaljevanje v Kill City, kratko in nabrito. Ampak, kakor je koncert napredoval, tako so Jamesu pešale moči. Na koncertu, ki ga bomo slišali nocoj, je James ohranil glavo nad vodo, toda njegova izvedba je luknjasta in potrebuje pomoč ter kritje saksofonista Steva Maykayja kot tudi basista Mika Watta. V srži Jamesu mu ni kaj očitati – pesmi so njegove, in potrebno je veliko pozitivne energije ter samozavesti, da pri šestdesetih postopaš po odru in igraš kitaro, po kateri se je zadnjih trideset let na podstrešju nabiral prah. Tudi to je rock'n'roll.
Ko je bil Ron še z njimi, so The Stooges v živo lahko nadgrajevali to, kar so v šestdesetih posneli. Danes poskušajo dohiteti sami sebe in mestoma ostanejo brez sape. Dobre volje sicer jim nikoli ne zmanjka, kajti Iggy na odru ne pozna tega stanja. Zmaga je vendarle vedno njihova.
Zgodba The Stooges se nadaljuje. To so si tudi zaslužili. Kaj se bo še zgodilo nihče ne more napovedati. Takole so v vsem blišču in bedi zveneli 17. Aprila v dvorni Zenith v Lillu.
pripravil Terens Štader
Komentarji
komentiraj >>