Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ples dotika s perspektive Drugega (2438 bralcev)
Petek, 10. 9. 2010
Pia



Predstava Skozi oči dotika Branka Potočana - Fourklor in Mija Pungeršič:

... Spolzek teren politične korektnosti inovativno zaznamuje že začetna scena iz več desetih belih vzglavnih blazin, ki so lično zložene na sredini odra kot kak bel kvadrat na črni podlagi...
Fourklorist Branko Potočan se je novega projekta Skozi oči dotika lotil kot poglabljanje odrskega soustvarjanja z Mijo Pungeršič. Sodelovala sta že pri projektu Vse kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali, le da tokrat Pungerčičeva nastopi v Potočanovem avtorskem projektu kot osrednja protagonistka. Plesno-glasbena meditacija je posvečena odnosu invalidnega in zdravega človeka, popotovanju od nelagodja pogleda do pristnejšega stika, ki se obeh dotakne.

Spolzek teren politične korektnosti inovativno zaznamuje že začetna scena iz več desetih belih vzglavnih blazin, ki so lično zložene na sredini odra kot kak bel kvadrat na črni podlagi. Predstavo z avtorsko glasbo ves čas spremljata Marko Brdnik na klavirju in harmoniki ter Luka Ropret na kitari, ki po začetnem uglaševanju glasbil prebudita v blazinah skrito plesalko Janjo Menger. Njeno trzajoče nervozno telo je obrzdano šele, ko ji med belimi kupi blazin naposled eden izmed treh moških (Potočan, Tropšič, Starič), ki se znajdejo z njo med blazinami, nadene rdeče čeveljce z visoko peto.

Ti rdeči čevlji imajo skozi to estetizirano predstavo simbolno vlogo. Predstavljajo nekaj čudežnega - obute gibčne plesalske nožice, ki so polemični manko glavne protagnistke Mije Pungeršič s prirojeno okvaro hrbtenice. Obute noge Mengerjeve so zelo močen, če ne celo premočen, že čisto seksualni, fetiš-objekt, ki na trenutke ni koherenten znak znotraj estetskega umirjenega počasnega toka predstave. So mesto, kjer nezavedno vdira tudi maskulinizirana avtorjeva linija.

Zanimivejši je način, kako je strukturiran ples, katerega zahtevnost in način gibanja se prilagodi Pungeršičevi kot specifičnemu členu. Razlika se uvede postopoma, saj sprva sama skupaj z tremi moškimi izvaja preprosto kompozicijo na tleh. Inherenten amaterizem je popolnoma zabrisan zaradi preciznosti plesnih gibov vseh izvajalcev. Konflikt se vzpostavi šele, ko se izvajalka želi sama dvigniti na noge, kar ji njena invalidnost onemogoča.

Na tem mestu zazeva Razlika, okrog katere se predstava problemsko ves čas giba. Na srečo je na odru ogromno blazin, ki imajo zdaj čisto funkcionalno vlogo, hkrati pa simbolno blažijo vse emocionalne kratke stike med zdravoraslim in invalidnim posameznikom. Začetna iz agonije izhajajoča ukazovalnost depriviligirane se počasi, medtem ko se skozi tok predstave spreminja tudi odnos zdravega do invalidnega, razvije v odnose med enakimi.

Enakost pa ne izhaja več iz usmiljenja, korektnosti ali dolžnosti, ampak je rezultat resničnega stika-dotika posameznikov. Ta se manifestira v koreografiji plesne gmote, kjer se telo Pungeršičeve zlije s tremi moškimi telesi in ne predstavlja več bremena. Izvzeta iz vsega tega prepleta pa ostaja Mengerjeva, ki reprezentira predvsem instrument, objekt želje. Želeči pa vedno ostaja razdvojen od objekta poželenja, kar je odlično čisto dobesedno ujeto v prizorih, v katerih vidimo zgolj noge v rdečih čeveljčkih brez trupa in v neposredni bližini zgornji del telesa, ki ne more uporabljati lastnih nog.

Med nastopajočimi po živosti in naravnosti ter glede na lastne potenciale neverjetne spretnosti, izstopa Pungeršičeva. V primerjavi z njo se ostali performerji zdijo bodisi malce togi bodisi prenarejeni v plesni izraznosti. Izbira jasnih in enostavnih sekvenc kot da jih malo dolgočasi, s tako prezenco pa ne pripomorejo k ustvarjanju odrske enakosti. Fourklorovci so bolj učinkoviti, ko sami izvajajo bolj virtuozne prizore, na primer tistega z odpletanjem vrvi. Pri tem pa niso preveč inovativni in zgolj naseljujejo lasten plesni vzorec.

Predstavi bi lahko očitali prekomeren trud za estetsko-vizualni vtis, zaradi česar izvisijo nekateri potencialni močni prizori z glavno protagonistko, ki se večkrat nakazujejo. Vsa ta počasnost, resnost in »globina« pa nas včasih preveč spomnita na politično korektnost, ki naj bi jo sama zastavitev projekta ravno problematizirala.

V smislu detabuizacije politične korektnosti je bila bolj učinkovita avtoironična »sit-down« komedija Vse kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali. Vseeno pa predstava Skozi oči dotika na edinstven način, predvsem v gibalnem smislu, izpostavi deprivilegirano telo in razvija njegovo lastno poetiko. Ko le ne bi bilo že kar kičastega zaključka s projekcijo protagonistke leteče med zvezdami.

Skozi oči je gledala Pia Brezavšček


Komentarji
komentiraj >>