Festival Lutke 2010 je letos s strani radijske ekipe dobil dobršno mero pozornosti, saj smo si ga ogledale kar tri lutkovne navdušenke. V današnjem prispevku bomo naredili prerez nekaterih predstav, pri tem pa izpuščamo druge, čeprav zmagovalne predstave: Pisatelj, Nesrečno dvorjenje Dona Cristobala, Štirje muzikanti in Žabec. Smo jih po naključju zgrešile vse tri? Morda pa pač zato, ker smo alternativen radio.

Festival je odprla uspešnica pretekle sezone domačega LGL-a v koprodukciji z nizozemskim Dudapavia Company Love Dolls. Predstava za odrasle preseneča z inovativnim pristopom k lutkovni tehniki, saj manipulatorji na odru virtuozno animirajo lutke, ki so navadno v rabi kot pripomočki za izživljanje seksualnih fantazij. Prehajanje med vlogama animatorjev lutk in njihovih uporabnikov, ki se stekata v en lik, omogoča meta-razsežnost: tematizacijo rabe lutke kot take, ki v vsakdanjem življenju služi kot nadomestilo za odtujene medčloveške odnose. Pogrešali smo zgolj napovedani angažma v smeri problematizacije tovrstnega dejstva, saj se je predstava na videz iztekla bolj v brezskrbno, sicer groteskno, glorifikacijo tovrstnega stanja.

Tudi druga predstava za starejše občinstvo, nizozemska Cantos Animata, ni navdušila žirije ali občinstva, kar je povsem razumljivo. Zgolj vizualno razpihovanje draperije in lebdeče premikanje lutkovnih mask, ki na oder vstopajo in izstopajo prek črne luknje ob glasbeni spremljavi v skrajno počasnem in meditativnem tempu, naj bi z asociativno naracijo o krogotokih življenja in smrti po napovedi organizatorjev gledalce »odnesla v svet skrivnosti in sanj.« To se je zgodilo dobesedno: dober del občinstva je zaspal na stolih, drug del pa je predstava odnesla zgolj ven iz dvorane.

Vendarle pa smo si pogledali predstavo češkega gledališča Drak Zlatolaska, ki je prejelo nagrado žirije za izvirnost. Verzija pravljice o Zlatolaski se odvije v rotirajoči se sceni kuhinjice kopici kuharjev, ki izrabljajo lonce, steklenice in pribor za ustvarjanje glasbe, zvokov in zgodbe. Nadvse zabavna postavitev za otroke si - s svojo dinamičnostjo, domiselnimi grotesknimi prizori s plesočo hrano, kuhinjo, ki kot v otroški igri pri priči postane ladja - vsekakor zasluži priznanje za izvirnost. Na žalost pa ni bilo poskrbljeno za nadnapise, zaradi česar je tudi odraslim, ne le otrokom od šestega do dvanajstega leta, katerim je bila predstava prvenstveno namenjena, ušel dobršen del zgodbe.

Podobno smolo smo imeli ob jezikovno bogati predstavi Malo labodje jezero še enega češkega teatra The Naive Theatre Liberec. Sicer simpatično marionetno nadgradnjo znanega baleta so zaznamovale skoraj groteskne, nekoliko okorne lutke, ki pa so imele odlične manipulatorje. Ti so med menjavami scene stopili iz polovične vidnosti od pasu navzgor in med plesom postavili novo sceno. Velika kvaliteta predstave je bila ravno ta, da ni zanikala plesne forme izvirnika, ampak jo je na inovativne načine vnašala v lutkovno postavitev. Posebno simpatičen je bil pas de quatre labodov marionet.

Morda še najbolj izvirna predstava festivala je bila riješka minimalistična pravljica Striborjev gozd, ki pa je na festivalu igrala v spremljevalnem programu. Namesto lutk so igralci pri tej uprizoritvi uporabili vsakdanje predmete, kot so sekira, motika, prtič ali pas. Živa pripoved in pesem štirih animatorjev je te monotone predmete usprela oživiti. Skromna sredstva, a dovršena izvedba so pripovedko o kačji snahi spremenili v močan dogodek s folklornimi razsežnostmi.

Italijanska predstava Legenda o letečem zajčku v izvedbi gledališča Company de Bastiani si je za ključnega akterja izbrala podobo okornega zajčka, ki je vendarle leteč - izstrelijo ga namreč v nebo, misleč da se nikoli več ne vrne -,njegova poenostavljena podoba s polčloveškim obrazom in megalomanskimi uhlji pa je prej kot na prikupnost ciljala na čudaško atmosfero v slogu Alice v čudežni deželi. Predstavo, ki ji je sicer umanjkala malo bolj izpopolnjena vsebina, pa je brez dvoma očarala s pristopi animacije. Splet lutk, objektov, zvoka, pripovedovalca v off-u in njegove nezgrešljive mešanice angleščine s krepkim italijanskim akcentom se je v svoji dinamiki skoraj približal učinku tv-ekrana, niti za trenutek pa ni pozabil na cinizem, humor animiranja fekalij slonov ter preigravanje s znakovnim sistemom, ki se je največkrat namesto dejanske scenografije preprosto polastil informativne table z zgovorno skico trenutnega »odrskega« stanja.

Predstava Poštarska pravljica Karla Čapka v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana ima za seboj že zavidljivo kilometrino, kar se vsekakor čuti na sami fluidnosti izvajanja. Režiserka, igralka, prirejevalka besedila in animatorka Martina Maurič Lazar tako rekoč v enem neprekinjenem zamahu zaobseže številne funkcije; od poštarja, poštnih škratov in seveda dveh ljubimcev, zaradi katerih se vsa zgodba sploh zgodi in dogaja. Potem ko je František napisal pismo svoji simpatiji Mařenki – in seveda po načelu raztresenega zaljubljenca pozabil na kuverto napisati njen naslov – se je poštar Kolbaba odločil za pot pod noge in sam s svojo poštarsko intuicijo poiskal nesojena zaljubljenca. Animiranje posameznih likov navduši v svoji »multi opravilnosti« in spretnem prehajanju iz človeških likov v že skoraj bizarne obrazne škrate na rokah in nogah. Poštarska pravljica pa ni le prikupna pripoved o ljubezni, ki »če je resnična, zmerom najde pravo pot«, predstava ponudi tudi hitro potovanje po Češki republiki, njeni tradiciji in regionalnih znamenitostih.

Minulo sezono je režiser Jernej Lorenci v Lutkovnem gledališču Maribor priredil in zrežiral kultnega Ostržka Carla Collodija. Ta je na festivalu predstavljal tisti niz predstav, ki otroške predloge razumejo v širšem podtekstu, daleč od »prijetne iluzije«, temveč predvsem kot intriganten vir za bolj drzne interpretacije. Estetsko dovršena podoba predstave posega po minimalizmu, animatorski preciznosti, vizualni izčiščenosti in preigravanju z dimenzionalnimi razmerji med lutko in človekom. Brez dvoma pa je njen ključni atribut v prirejenem sosledju dogodkov, ki se ne izogne pojmom zlobe, pohlepa, naivnosti in napuha. Ostržek se izkaže kot svojeglav mulc, ki brezčutno odide od doma, a ko mu realni svet pokaže svoje zobe, se njegova osebnost kaj kmalu zamaje. Po srečanjih s pogoltnimi mačkami, ki mislijo samo na denar in zaslužek, in soočenjih s kruto realnostjo, se tudi hrabremu malemu junaku trmoglavost in samozavest začneta krhati. Predstava, sicer formalno namenjena gledalcem nad petnajst let, je polna bridkega humorja, momentov eksistencialne tesnobe in čustvene dvoličnosti. Je neposredna v sporočilnosti aktualnega stanja sveta – ali bolje rečeno, stanja človeka. Ostržek ni več nikakršna žrtev, je žrtev le toliko, kolikor si to zasluži.

Po dolgotrajni zaključni slovesnosti je zaspano občinstvo skušala animirati zagrebška predstava Edini neuspeh Adolfa H. Komična raba lutk, ki so sicer zgolj nadomestek igralcev, s katerimi animatorji ne eksperimentirajo, drži pozornost zgolj prvih nekaj minut. Edini zanimanja vredni del predstave je bizarna zgodba o Adolfu H., nesojenemu študentu slikarstva, Judu Herzlu, ki mu nudi prenočišče, Goebbelsu, ki prodaja toaletni papir, da bi civiliziral Nemce in Gospe Smrti, ki Adolfa obišče, da bi mu razkrila njegovo bodočo vlogo Angela Smrti, za katero je zares talentiran. A zgodbo žal, vključno z zaključkom, zloveščo ločitvijo Juda in Adolfa ob obljubi na ponovno snidenje, (zaradi neoprostljivega pomanjkanja podnapisov) slavnostni govorci razkrijejo že pred predstavo in občinstvu odvzamejo vsak motiv za spremljanje le-te.

Bolj ali manj so lutke letos animirale Pio Brezavšček, Zalo Dobovšek in Katjo Čičigoj.