V MGLC-ju nam od 9. septembra naprej odkrivajo sodobno slovensko slikarsko produkcijo različnih generacij ustvarjalcev. Kako se naši slikarji spopadajo z medijem slike v času, ko smo s podobami obkroženi na vsakem koraku? Prisluhnite Finim umetnostim v torek ob šestnajstih.
V Mednarodnem grafičnem in likovnem centru so se 9. septembra odprla vrata razstave „Hočemo biti svobodni, kot so bili očetje“. Skupinska razstava, ki sta jo kurirala Božidar Zrinski in Petja Grafenauer, predstavlja produkcijo sodobnih slovenskih slikarjev različnih generacij. Zastavlja si vprašanje, kaj pomeni slika v času, ko nas na vsakem koraku napadajo digitalizirane podobe kratkega roka trajanja. Kako na vprašanje odgovarjajo razstavljena dela slovenskih slikarjev?
Zagotovo so vsa vpeta v mediatizirani svet podob, vendar se z vprašanjem soočajo na različne načine. Pri nekaterih delih gre za neposredni prenos informacij v slikarski medij, kjer zaradi specifičnih lastnosti slednjega informacije dobijo novo sporočilnost. Nina Slejko v seriji Aki Kaurismaki's Dogs iz filmov finskega režiserja izloči motiv psa. Obrobna, nepomembna figura, ki se za trenutek pojavi v filmu, zdaj dobi osrednje mesto. Vsak portret je skrbno datiran s podatki o „prostoru in času“, v katerem so se pojavili.
V filmu motiv najde tudi Jure Cvitan, ki upodobi Roberta De Nira v legendarnem prizoru iz Taksista. Ker smo prizor že nič kolikokrat videli in ga seveda takoj prepoznamo, sami sodelujemo pri odgovoru na vprašanje, kakšen vpliv imajo mediji na naše zaznavanje podob. V razstavnem prostoru, kjer so razobešena tudi druga dela, naš pogled skoraj gotovo najprej pritegne Taxi. Arjan Pregl si za serijo Fan art motive prav tako sposodi v popkulturi. V svojih kolažih upodobi like iz Star Treka, tako da njihove izjave prilagodi novim situacijam, v katere jih postavi. Famozni kapitani se tako obračajo v zgodovino slikarstva in razmišljajo o njegovi prihodnosti. Tako kot Pregl sam v dokumentarnem videu, ki si ga lahko ogledamo na bližnjem ekranu.
Sašo Vrabič problematizira (ne)trajnost digitaliziranih podob, konkretneje digitalnih fotografij. Digitalne fotografije svojih prijateljev ali prijateljev prijateljev s svinčnikom prenese neposredno na galerijske stene, pri čemer piksle nadomeščajo zapisane besede in stavki. Miha Štrukelj piksle nadomesti z lego kockami, ki tako postanejo nosilec in gradnik likovnega dela. Manja Vadla pa nosilec, tradicionalno platno, nadomesti z recikliranimi materiali.
Box Art je serija slik, ki jih ustvari s slikanjem na folijo, prevlečeno čez pokrove škatel za čevlje. Preko fotografije naslika naključne osebke, ki bi se lahko pojavili na istem mestu. Doda jim izjave in misli, ki ironizirajo današnji način življenja. Možnosti novih nosilcev raziskujeta tudi Ksenija Čerče, ki slika na tekstil in žarnice ter Gorazd Krnc, ki svoje slike materializira na kovinskih ploskvah. V možnosti novih medijev se obrača kolektiv Brida v sestavi Sendi Mango, Jurij Pavlica in Tom Kerševan, ki tradicionalne slike ustvarja z vizualizacijo digitalnih podatkov.
Razstava „Hočemo biti svobodni, kot so bili očetje“ si naslov sposodi pri risbi letos preminulega slikarja Sigmarja Polkeja. Polke se je v svojih delih velikokrat obračal k množičnim medijem in njihovemu vplivu na naše dojemanje podobe. Od tod izhaja tudi izhodiščna točka za izbor del, ki pa s svojo širino in raznovrstnostjo ne predstavlja zgolj odgovora na določeno vprašanje.
„Hočemo biti svobodni, kot so bili očetje“ je ena večjih skupinskih razstav v zadnjem času, ki se osredotoča izključno na slovensko sodobno slikarstvo. Kot taka predstavlja edinstven pogled na trenutno stanje v slikarski praksi danes in probleme, s katerimi se slovenski slikarji v svojih delih soočajo. Razstavo si lahko ogledate še vse do 15. oktobra letos.
Fine umetnosti je pripravila Katja.
Komentarji
komentiraj >>