Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Disciplina kot pogoj svobode (5859 bralcev)
Sreda, 15. 9. 2010
dare p



V tokratni Humanistiki smo se ukvarjali z delom z naslovom »Disciplina kot pogoj svobode«, filozofinje in sociologinje Renate Salecl, ki je letos v ponatisu izšlo pri založbi Krtina. Z drugo, popravljeno izdajo, je delo v luči njegovega prvotnega nastanka moč brati tudi kot konceptualno orodje s konca osemdesetih, s katerim si danes v dobi t.i. »tiranje svobode« s paradoksno zvenečim naslovom knjige še vedno lahko obetamo kritično refleksijo vzgoje, zapora ter šole v družbi poznega kapitalizma.
Disciplina kot pogoj svobode

V tokratni Humanistiki smo se ukvarjali z delom z naslovom »Disciplina kot pogoj svobode«, filozofinje in sociologinje Renate Salecl, ki je letos v ponatisu izšlo pri založbi Krtina. Z drugo, popravljeno izdajo, je delo v luči njegovega prvotnega nastanka moč brati tudi kot konceptualno orodje s konca osemdesetih, s katerim si danes v dobi t.i. »tiranje svobode« s paradoksno zvenečim naslovom knjige še vedno lahko obetamo kritično refleksijo vzgoje, zapora ter šole v družbi poznega kapitalizma.

Knjiga v večini svojih poglavij posega v raziskovanje institucionalnega polja šolstva in šole, v kateri se skozi posameznikovo življenje že v najbolj zgodnjem obdobju nakopičijo družbeni determinizmi, ki vzpostavljajo subjekt. Slednji se po besedah avtorice v sodobni postindustrijski in potrošniški dobi konstituira kar sam – subjekt torej izbira sebe.

Ker je subjekt osvobojen podložnosti zunanjnim avtoritetam, je zavezan le samemu sebi in od tod tesnoba, s katero se srečuje slehernik, ko je soočen s ponudbo neskončne izbire. V zadnji oglaševalski kampanji orto mobilnega operaterja izklesane trebušne mišice začinijo s pripisom »Ne verjemi plakatu, živi po svoje!«. Slogan še najbolj ustreza ustvarjanju iluzornega občutka svobode, ko je ta pri obvladovanju življenja po svoje sorazmeren s kupno močjo. Na temo tesnobe in mantro možnosti izbire, ki jo je vpregla potrošniška družba, je avtorica pravtako v letošnjem letu pri angleškem založniku izdala knjigo z naslovom »Choice«.

Obravnavani temi ̶ disciplina kot pogoj svobode in tesnoba izbire ̶ se v obeh delih avtorica loteva s psihoanalitičnimi konceptualnimi orodji. Knjiga »Disciplina kot pogoj svobode« v svoji do bralcev in bralk prijazni maniri v petih poglavjih odstira pomene nadzorovanja, države, normalizacije, vzgoje in šole. Osrednje mesto poglavij zaseda obdobje otroštva, ki se mu v slovenski humanistiki do sedaj niso pretirano posvečali.

Vzgojo otrok v institucijah in vzpostavitev subjekta v družbi obravnava Renata Salecl s freudovskimi in lacanovskimi pristopi, s katerimi v knjigi problematizira z nekaterimi koncepti Michela Foucaulta. Za razliko od krščanskih religioznih dogem, dojema otroka psihoanalitični nauk predvsem kot še nepopisan list. Svoj odnos do sebe in drugih razvije posameznik na podlagi libidinalnih vzgibov in socialnih interakcij. S tem psihoanalitična teorija subjekta revolucionarno zamaje splošno libertarno prepričanje, da je človek svoboden šele takrat, ko se ne podreja nobenim zunanjim avtoritetam.

Skozi zgodovinski pregled nadzorovanja in rojstva kriminologije ter kaznovalnih praks avtorica nakaže osrednji problem permisivne vzgoje v šolah, ki so jo popularizirali predvsem v drugi polovici dvajsetega stoletja. Skrajen primer permisivne vzgoje, ki jo navaja Saleclova je šola Summerhill, ki jo je leta 1921 v Angliji ustanovil Alexander S. Neil. Podobno kot na antropozofiji temelječa waldorfska pedagogika, se šola Summerhill istoveti z idejo, da vzgoja izhaja iz otroka samega. Namesto discipline, kazni, šibe ali zaušnice se otroka vzgaja svobodno, z lastnimi zgledi, brez prisile ali fizičnega nasilja.

Ideologija, ki stoji za projekti permisivnega pristopa v šoli, pozablja ravno na skrite podmene hierahičnega odnosa med učiteljem in učencem. Kot poudari avtorica, je šola, ki zahteva svobodno in spontano izražanje otrokove individualnosti, najbolj represivna. Učitelj, ki mora biti učenčev posrednik znanja in hkrati prijatelj, v odnosu do učenca vselej menja pozicije. Psihična kolonizacija takšne vrste poškoduje predvsem učenca, saj je vedno na učencu, kot zapiše Saleclova, da »ugane učiteljevo željo«.

Po mnenju avtorice persmisivna vzgoja ne razvija svobodnih in odgovornih posameznikov. Nasprotno, pripeljejo posledice do zlomljenih, odvisnih posameznikov brez moralne zavezanosti in nesposobne za pravi intersubjektivni odnos. Med branjem stranskih učinkov permisivne vzgoje, se mi v misli zlahka prikrade izjava deklice, ki so jo zapisali v neki časopisni reportaži o šoli Summerhill, v katero so učenci prihajali poljubno.

Ravno tako poljubno so pisali tudi domače naloge in izpolnjevali obveznosti. Deklica, ki pri svojih petnajstih letih ni vedela za ime kraja, od koder se je priselila iz ZDA v Anglijo, priča o tem, kako škodljiva za življenje posameznika je lahko navidezno svobodna vzgoja, ko vztraja pri razvijanju nebogljenih posameznikov.

Kot alternativo permisivni vzgoji avtorica ne predlaga povratek v 19. stoletje ali šolo, ki bi strogo sledila Kantovi razsvetljenski pedagoški teoriji. Za razliko od poenostavljajočega marksizma vidi v šoli ambivalentnost t.i. »vzgojne laži«, ki zatira in osvobaja hkrati. Javna šola tako ni mehanizem, ki razredni boj vnaprej blokira, ampak ga šele vzpostavlja.

Nebogljeni posameznik, ki je v permisivni vzgoji deležen čustvenega izsiljevanja, se potemtakem avtoriteti ne bo znal upreti. Izpeljan sklep, da se zgolj posameznik z izgrajeno lastno zavestjo lahko upre avtoriteti, napeljuje k razmisleku o možnih alternativah avtoritarni vzgoji, ki bi z disciplino vzgajala resnično avtonomne in svobodne posameznike.

Med poloma avtoritarne in svobodne vzgoje obstajajo številni vmesni zametki drugačnih pristopov. Pri nas ga je v pedagoški teoriji uvedel Robi Kroflič v delu »Med poslušnostjo in odgovornostjo«. V njem se šola izoblikuje s pomočjo pravične avtoritete in participatorne vloge učencev. Šola kot institucija nadzora, simbolnih diskurzov in ustvarjanja pomenov je preveč pomemben prostor, da bi ga prepuščali zgolj učiteljem, ki so postali predvsem birokrati.

S poudarkom na historičnem uvidu razkriva delo Renate Salecl paradokse sodobnega sistema nadzorovanja, kriminologije in sodobne pedagoške teorije. Njen prispevek lahko smatramo kot edinstven spoj angažiranega psihoanalitičnega pristopa s kritično analizo družbe. Po devetnajstih letih od prve izdaje se knjiga še vedno bere kot aktualno čtivo za analizo sodobno družbe. Ker je delo nastalo kot kritična razprava, lahko spregledamo tudi drobno odsotnost stvarnega kazala, saj nas le to napeljuje k branju knjige v enem zamahu.

Na koruzi je klečal Dare Pejić.


Komentarji
komentiraj >>