Na nedeljskem referendumu v Turčiji je 58 odstotkov volivcev podprlo paket 26-ih ustavnih amandmajev, ki jih je predlagala vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj aktualnega premiera Tayyipa Recepa Erdogana. Slednji je zmago razglasil za zgodovinski mejnik prihodnjega razvoja Turčije. Rezultat so pozdravili tako v Združenih državah Amerike kot Evropski uniji, saj naj bi pomenil napredek pri izpolnjevanju demokratičnih standardov te države. Turški komentatorji izpostavljajo tudi kontroverznosti, ki so vplivale na odločanje ljudi za ali proti, in nedorečena vprašanja, zaradi katerih je pač nemogoče govoriti o tem, da je dobro premagalo zlo.

Datum referenduma o ustavnih spremembah je tudi simbolično nakazoval na nekakšen dokončen obračun z ostanki temačnejših časov polpretekle turške zgodovine. 12. septembra 1980 je namreč vojska z državnim udarom prevzela oblast v državi, še vedno aktualna turška ustava, sprejeta dve leti pozneje, pa je plod tega obdobja. V njej se je takratni vojaški vrh med drugim tudi dobro zavaroval pred morebitnim sodnim preganjanjem zaradi številnih žrtev, ki jih je s svojo represijo pustil za seboj. Mimogrede velja pri tem omeniti še ne povsem pojasnjeno vlogo Združenih držav Amerike pri podpori vojaškemu udaru, v okviru njenih dobro znanih dejavnosti za prevlado nad interesnimi območji v času hladne vojne. Kakor koli že, ustavni amandmaji, ki jih je predlagala vlada, ukinjajo imuniteto odgovornih za takratne krvave dogodke, poleg tega pa vojaško osebje veliko bolj uklanjajo odgovornosti pred civilnimi sodišči.

Predlagani amandmaji vsebujejo še posebno zaščito pravic otrok, žensk in hendikepiranih oseb, strožje varstvo osebnih podatkov, državnim uslužbencem pa omogočajo uveljavljanje kolektivnih pogodb in pravico do stavke. Ob pregledu dosedanjega seznama si je precej težko predstavljati, da kar 42 odstotkov turških volilnih upravičencev, ki so se udeležili nedeljskega referenduma, ne bi podprlo tovrstnih sprememb. Glavni predmet polemik tako v celoti predstavlja predlagana reforma sodnega sistema v državi.

Turški sodni sistem je poleg vojske glavni temelj in garant sekularne ureditve državnih inštitucij, kot jo je utemeljil oče moderne Turčije, Mustafa Kemal Atatürk. Kako resno jemlje svojo nalogo obrambe sekularnih vrednot, verjetno najbolje ve prav aktualni premier Erdogan in njegova Stranka za pravičnost in razvoj. Stranka je dejansko že od same ustanovitve leta 2002 hodila po tanki črti, saj je z Erdoganom in aktualnim predsednikom države Abullahom Gülom na čelu nastala iz reformistične veje islamistične stranke, ki jo je turško ustavno sodišče zaradi versko utemeljenega programa prepovedalo leto prej. V času obeh svojih mandatov na oblasti, od katerih eden sicer še vedno traja, sta stranka in njeno vodstvo s svojimi potezami dvigovala napetosti pri vprašanjih sekularnosti turške države. V prvi vrsti spada sem nasprotovanje prepovedi nošenja ženskih naglavnih rut v javnih prostorih. Leta 2008 je tako ustavno sodišče odločalo o predlogu tožilstva, da se prepove njeno nadaljnje delovanje zaradi kršitve ustavnih temeljev države.

Tožilstvu je takrat zmanjkal le en glas ustavnih sodnikov, da bi doseglo prepoved delovanja vladne stranke in njenih članov, ki zasedajo tudi absolutno večino v turškem parlamentu. Iz tega obdobja izhajajo tudi aktualni predlogi premiera Erdogana o reformi sodstva v državi, ki lahko dajejo občutek, da so namenjeni predvsem obračunavanju s političnimi nasprotniki.

Sedanja ureditev izključuje vsakršen vpliv zakonodajne in izvršne oblasti na izbiro članov ustavnega sodišča ter vrhovnega sveta sodnikov in javnih tožilcev. To je sicer precedens, ki ga ne pozna nobena druga zahodna država z liberalnodemokratsko politično ureditvijo. Svoje predloge reform tako Erdogan opravičuje kot približevanje zahodnim standardom, po drugi strani pa napada rigiden in zaprt sodni sistem kot samoreproducirajočo se kasto, ki se zavzema za ohranitev statusa quo v družbi. Z ustavnimi dopolnitvami bi tako poleg nekaterih sprememb v številu članov obeh sodnih teles parlament dobil tudi več besede pri njihovem imenovanju.

Obstoj nadpolitičnega sodnega sistema oblasti, ki izvzet iz vsakršne politične realnosti skrbi za ohranitev določenih temeljnih vrednot v družbi, je seveda lahko stvar debate. V istem kontekstu pa se je potemtakem potrebno vprašati tudi, ali je stabilnost tovrstne ureditve smiselno prepustiti nestanovitnim političnim tokovom. In ravno tu se skrivajo glavni strahovi tistih 42ih odstotkov, ki so nasprotovali predlaganim ustavnim spremembam. Namreč, da utegne takšna ali drugačna politična večina državo usmeriti stran od sekularizma in republikanizma, ki sta temelja njene ureditve, ali pa odpreti ter poglobiti etnične delitve.

To so vsekakor pomembna vprašanja za prihodnost države in kritiki premierju Erdoganu očitajo, da jih je lepo zapakiral v nekakšen skupni paket sprememb, kjer niso prišla do izraza. Tudi sicer naj bi referendumska kampanja temeljila bolj na premierjevi osebnosti kot na sami vsebini predlaganih sprememb, tako da je bilo glasovanje v veliki meri nekakšna zaupnica vladi in njemu samemu. In ob razbiti in neučinkoviti ter nekonsistentni opoziciji, Erdoganu res ni bilo težko doseči nove pomembne politične zmage.

Slednje mu ni mogel preprečiti niti poziv k bojkotu referenduma, ki ga je na svoje volivce naslovila največja kurdska stranka v Turčiji. Ta v osnovi podpira vse predlagane ustavne spremembe, a je zahtevala tudi celovito ustavno rešitev vprašanja kurdske manjšine v državi. Ena od teh zahtev je med drugimi zmanjšanje strankarskega volilnega praga, ki se trenutno nahaja na visokih 10-ih odstotkih in kurdskim strankam onemogoča sodelovanje v parlamentu.

Tovrstna nepripravljenost na kompromise je vsekakor slaba popotnica Erdoganovim poreferendumskim obljubam, da si bo prizadeval za omilitev političnih napetosti in razkola v družbi. Nadaljnje dvome glede iskrenosti njegovih namenov vzbuja opazovalcem tudi njegovo dosedanje delovanje na čelu stranke in vlade, ki nosi vse znake avtoritarnosti in samozadostnosti. Vendar izraženi volji ljudstva ne gre oporekati in prihodnost države je sedaj v rokah njegove stranke in njega samega. Kakšna bo ta prihodnost, pa je odvisno predvsem od tega, ali so skupaj sposobni priti do spoznanja, da v demokraciji ne more biti zmagovalcev in poražencev.

Komentar je prispeval MatejŠ.