Ponedeljek, 13. 10. 2003
Bozji_dar
Francoska elektronska scena je po bumu v drugi polovici devetdesetih rahlo zaspala, vendarle pa v zadnjih letih svetli žarki prodirajo tudi skozi francosko kopreno meglenih plesnih povprečnežev. Zatočišče za tovrstne presežke se zadnja leta vse bolj oblikuje v pariški založbi Gooom Disques. Njena zadnja izdaja je plošča Dead Cities, Red Seas & Lost Ghosts zasedbe M83. Gre za duet dveh mladih Francozov iz Antibesa, Nicolasa Fromageauja in Anthonyja Gonzaleza. V svojih niti še ne 25 letih imata za sabo že kar zavidanja vredno glasbeno preteklost. Po istoimenskem prvencu iz leta 2001 in nastopih na cenjenih evropskih festivalih napredne elektronske godbe, mdr. sta nastopila tudi na Sonarju, sta letos, konec septembra pri agilni domači založbi Gooom izdala svoj drugi album Dead Cities, Red Seas & Lost Ghosts.Drugi album francoskega elektronskega dueta je epski poklon sintesajzerskemu zvoku osemdesetih. Poceni plastični zvoki teh vsaj v osemdesetih ne preveč priljubljenih škatel še nikoli niso zveneli tako simpatično in toplo. Bogati aranžmaji in večplastne kompozicije ustvarjajo mogočno glasbeno podobo, ki bi jo še najlažje umestili nekam v polje sodobne indietronice. Za razliko od večine tovrstnih bendov, ki hladni elektroniki poskušajo vliti dušo z uporabo akustičnih inštrumentov in posnetih zvokov iz okolja, pa se M83 temu več kot uspešno izogibata. Razen uvodnega komada je pravzaprav vsa plošča posneta s pretežno umetno ustvarjenimi zvoki raznih sintetizatorjev.
Glasbeni tisk zasedbo M83 v prvi vrsti razumljivo primerja z njihovimi rojaki Air, kot reference pa navaja tudi zgodnja dela zasedb, kot so My Bloody Valentine in Mogwai. Jaz bi k temu dodal vsaj še eno, danes že rahlo pozabljeno, francosko legendo Jeana-Michela Jarrea in njegove famozne sintetične himne s konca sedemdesetih (Oxygene, Magnetic Fields ipd.). Poleg njega pa smo letos poleti na Sajeti imeli priliko videti še eno, sicer malo manjšo francosko legendo, Richarda Pinhasa, s katerim bi prav tako mirne duše lahko povlekli marsikatero vzporednico. M83, ki sta se mimogrede menda poimenovala po neki oddaljeni galaksiji, sta v svojem izrazu prav tako vesoljska kot Pinhas. Njune ambiciozne inter-galaktične kompozicije zvenijo mogočno, a zahvaljujoč melodični efektivnosti ostajajo dostopne tudi manj vajenim ušesom. Pozornost, ki jo fanta namenjata detajlom znotraj mogočno skonstruirane zvočne mase, je v kombinaciji z njuno senzibilnostjo preprosto navdušujoča.
Plošča Dead Cities, Red Seas & Lost Ghosts je sicer manj konceptualno zastavljena kot njena predhodnica M83, kjer so se ne samo komadi pač pa tudi naslovi zlivali v eno celoto, vendar pa je tudi to ploščo najbolje zaužiti v enem kosu. Zato pa je drugi album veliko bolj ambiciozen od prvega. Potencialnih hitov kar mrgoli, začenši s prvim singlom Run Into Flowers, v katerem sta M83 uporabila precej zanimiv ritem, ki se v sekvencah uvaja v komad. Prehodni bobni, s katerimi se rada poigravata, sicer zvenijo prekleto poceni, vendar to začuda ne moti. Nasploh zelo rada uporabljata zvoke prehodnih bobnov, čeprav se znata ritmu tudi povsem izogniti. Lep primer za to je zaključna skladba Beauties Can Die, kjer se tolkala sicer pojavljajo, vendar tokrat ne v vlogi ritma, temveč le v vlogi stopnjevanja jakosti skladbe, ki se v mogočnem krešendu zaključi v ekstremno dolg fade out. Da sta fanta širokih glasbenih obzorij se lahko prepričate tudi v komadu Cyborg, katerega bas linija močno spomni na legendarno Ureovo synthpop klasiko Vienna iz leta 1980.
Skratka, M83 sta mlad duet, ki je v zelo kratkem času uspel z istim zvokom iz sintesajzerjev izvleči tisto, kar je nemara skozi celotna osemdeseta uspelo le malokomu. In če ju gledamo skozi ta kontekst lahko od njiju v prihodnosti pričakujemo še marsikaj.
Komentarji
komentiraj >>