Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Razširjeni koncept remiksa, 2. del: Kaj pride po remiksu? (2369 bralcev)
Torek, 21. 9. 2010
Bojan Anđelković



Jasno je, da remiks danes ni le operativni mehanizem posameznih tehnologij, ampak paradigma, ki se nahaja v samem jedru kulturnega in družbenega - in nenazadnje - tudi mentalnega polja.
Socialna omrežja, SMS, komande »posreduj« in »preusmeri«, mailing liste, Web povezave, blogi, RSS, peer-to-peer, Firewire, Bluetooth, so le nekatera izmed orodij, ki stimulirajo ljudi, da vlečejo informacije iz najbolj različnih virov v svoj prostor, jih remiksajo in naredijo dostopne za druge.
Toda, kaj pride po remiksu?

ODDAJA V CELOTI:








POVZETEK ODDAJE/ZAKLJUČEK CIKLUSA ODDAJ O REZMERJU MED TEHNOLOGIJO IN SUBJEKTOM:

V času, ko veliko število ljudi v razvitem delu sveta velik del svojega vsakdanjika namenja aktivnostim ob računalniku ali mobilniku, nikakor ne moremo govoriti o odtujenosti človeka in tehnologije, o kateri je govoril Marx. Socialna omrežja, SMS, različne aplikacije spletne pošte, komande »posreduj« in »preusmeri«, mailing liste, Web povezave, blogi, RSS, peer-to-peer omrežja, Firewire, Bluetooth, so le nekatera izmed orodij, ki jih navaja Manovich, »ki stimulirajo ljudi, da vlečejo informacije iz najbolj različnih virov v svoj lastni prostor, da jih remiksajo in naredijo dostopne za druge«. Govorimo torej o neskončni vrsti sodobnih komunikacijskih orodij, ki vsa omogočajo in stimulirajo postopek remiksa. Paradigma remiksa pri tem pa ne ostane značilna le za inštrumentalni operativni mehanizem softvera prek katerega ta komunikacija poteka, ampak remiks kot dispozitiv vpliva na to, kako kot subjekti doživljamo in percipiramo svet okoli sebe. Tako deskanje po internetu lahko razumemo kot obliko remiksa, ki jo ne izvaja le računalniški softver - prek spletnih stani, RSS-a, povezav itn. -, ampak tudi sam uporabnik, ki spletnih strani nikakor ne bere linearno, ampak skače s teksta na tekst, s teksta na video, z videa na radijsko postajo, z radijske postaje na spletno socialno omrežje - oziroma vse to dela hkrati - s čemer se njegova percepcija in posledično tudi njegova zavest vsekakor premika v smeri pričujoče paradigme. Poleg tega, paradigmo remiksa danes lahko apliciramo tudi na subjektovo doživljanje in obvladovanje fizične realnosti, ki je, kot smo že pokazali, v mnogočem postala virtualno dirigirana, Tako je recimo posameznik, ki se giblje čez mesto, v določenem smislu prisiljen, da remiksa številne informacije, ki prihajajo tako iz fizične, kot tudi iz virtualne realnosti - ki pa ni več neko podatkovno čisto drugo, ampak je realna v dobesednem smislu – in tako korigira svoje gibanje: »Srečujemo se z gibanjem, ki je na nek način kibernetsko, kajti uporabnik kot gibalec upošteva povratne in druge informacije, ki jih med gibanjem sprejema od mobilnih naprav. Je dejansko krmar v tem smislu, da vsak trenutek smer poti/vožnje korigira glede na impulze iz okolja (valovi in protiveter so v njegovem primeru v živo prejete informacije različnih izvorov).« Drugače povedano, današnji pešec ali voznik med svojim prečkanjem mesta sprejema različne informacije, tako iz fizičnega kot iz virtualnega okolja, remiksa jih in skladno s tem korigira nadaljevanje svoje poti, prihajajoč tako od točke A ne do točke B, kot je prvotno načrtoval, ampak do točke C, D ali XY.
Pokazali smo, da nobena tehnologija, ko jo razumemo preko koncepta dispozitiva, ni nekaj nevtralnega. To seveda še posebej velja za softver, ki približuje pojem tehnologije, razumljen v smislu medčloveških odnosov in načinov posredovanja teh odnosov, ter pojem tehnike, ki označuje inštrumentalna sredstva preko katerih ti odnosi potekajo. Kar posledično zahteva tudi novo artikulacijo Heideggerjevega vprašanja o tehniki. Programska oprema namreč skozi paradigmi remiksa in vmesnika diktira naš način gledanja in percipiranja in profilira naš način mišljenja. Skozi softver se na ta način ne približujeta samo tehniško in tehnološko, ampak se hkrati zbližujeta tudi tehno in bio, tehnologija in subjekt. Po eni strani lahko rečemo, da tehnologija skozi paradigmo vmesnika dobiva nekatere »človeške« lastnosti: »Vmesnik ni enostavno odslikovalec tehnologije/sveta, ampak naprava, ki ve, pozna in interpretira. Tisto, kar zna in pozna, je sam jezik, ki ga dekodira in interpretira tako, da ga posameznik razume. Svet skozi tehnologijo je namreč svet, ki ni več dostopen samo človeški zaznavi, ampak obsega področja, ki jih lahko percipirajo predvsem in samo stroji za gledanje, poslušanje in dotikanje, in njihova opažanja so pogosto v oblikah, namenjenih strojnemu dekodiranju, branju in interpretiranju.« Po drugi strani pa subjekt danes lahko razumemo prav skozi paradigmo vmesnika: »Zavest oziroma zavedanje ni stvar notranjosti, temveč 'vmesnika', površinskega stika med notranjostjo in zunanjostjo. To zapleteno razmerje med Notranjostjo in Zunanjostjo dejansko spodkoplje standardno pojmovanje kartezijanskega subjekta kot res cognitas oziroma misleče substance: otipljivo postane dejstvo, da subjekt ravno NI substanca.« Podobno poanto kot Žižek izpostavi tudi Amelia Jones, govoreč o »'posthumanih', razpršenih subjektih« v okviru sodobnih (tehno)umetniških praks: »Visokotehnološki mediji delujejo prek vmesnikov, ki zaznamujejo umetniško delo kot mesto izmenjave med subjekti, kot mesto združevanja subjektov in objektov, kot lokus, kjer se intersubjektiviteta obrne v to, kar je Vivian Sobchak poimenovala interobjektiviteta – in obratno.« Skratka, nekako tako, kot se glasi naslov nove Manovicheve knjige: Softver prevzema oblast.


Komentarji
komentiraj >>