Detabuizacijska misija mednarodnega festivala Exponto, ki je sicer bolj neki organizatorski skupni koš za raznorodne predstave kot dejanski motiv njihovega nastanka, se počasi izteka. Pred zaključno prireditvijo poglejmo, katere družbene in gledališke tabuje naj bi prebijale predstave preteklih dni.

Čustvena in telesna šibkost sta - v še vedno patriarhalni ter k družbeni moči in uspehu naravnani neoliberalni družbi - gotovo močan tabu. In vendar je šla madžarska plesno-gledališka stvaritev Fragile v režiji Gaborja Gode bolj v smeri njene romantizacije, če ne celo fetišizacije kot kakšnega provokativnega prebijanja tabuja.

Sicer kostumografsko in scensko estetsko zelo dovršena in gibalno preprosta, a sugestivna postavitev je šibkost naivno ilustrirala s klišejskimi materialnimi metaforami krhkosti - na primer z jajcem, s kozarci, steklom in čipko - z metaforami njene destrukcije - na primer z gorečimi rokami in s kamni, ki grozijo z razbitjem kozarcev - ter z zidovi za obrambo lastne ranljivosti – na primer z masko iz gaze in zaščitnimi rokavicami. Temu ustrezen je bil tudi neinventiven meditativni tekst, ki je s celotnim počasnim ritmom predstave bolj zibal v spanec kot šokiral ali ranil naše vzpostavljene tabuje.

Povsem drugačen učinek je imela mirna, počasna naracija hrvaškega performerja Borisa Kadina v predstavi Kriv! Ta z enostavno formo svojevrstnega lecture-performansa, ki se približuje političnemu govoru ali dokumentarnemu diskurzu raziskovalnega novinarstva, na svež način podaja pogosto slišane, a poredko tako informativno gosto argumentirane in lucidno komentirane teze.

Za mizo sedeči performer sledi dramaturgiji, ki jo soustvarja navigacija po spletni strani Svetovnega Denarnega Sklada, ki se projicira na platnu. Razkrivanje mehanizmov vzdrževanja neenakosti med državami članicami, ki služijo interesom globalnih korporacij, se izide v glasovanje publike v slogu direktne demokracije o krivdi generalnega direktorja organizacije za ekonomsko degeneracijo revne svetovne populacije. S tem predstava, zasnovana v okviru cikla performasnov Via negativa, dobi svoj performativni preobrat iz fikcije v realno tako, da ostane znotraj virtualnega internetnega sveta – v zaključku Kaurin direktorju organizacije pošlje e-mail z obtožbo, izidom glasovanja in obljubo, da bo to gesto še naprej ponavljal na ponovitvah.


Gledališki tabu živega akterja na odru prebija predstava Controllo remoto italijanskega kolektiva Ortographie. Ta v realnem času izvaja manipulacijo pol prosojnega platna, na katerega se projicirajo podobe vojne, oblikovanje luči, zvočni efekti in rekviziti na odru.

Z dekonstrukcijo različnih reprezentacij vojne predstava razkriva ideologijo v njihovem ozadju: dostojanstvene fotografije vojakov iz ameriške hladne vojne govorijo o času, ko je bila vojna romantično častno dejanje. Nasprotno hladni posnetki destrukcije v Iraku iz kontrolne sobe napadalca razkrivajo današnjo popolno dehumanizacijo: napadalci kakor v video igrici z varne razdalje opravljajo z destrukcijskimi mehanizmi, napadani pa so z odsotnostjo njihovih podob degradirani na gole, virtualne predmete.

Z laserskim posegom v prostor avditorija na način prestreljevanja občinstva predstava preseže moralistični okvir tematizacije vojne. Z vključitvijo občinstva v dogajanje, ki ga sicer spremlja iz varne distance na TV-ekranih, problematizira učinek občutka oddaljenosti in nerealnosti dogajanja, ki jo povzročajo medijski prenosi vojn in drugih svetovnih katastrof.

Ekološke destrukcije, ki jo povzroča človek, pa se na iskriv in duhovit način loteva lutkovna predstava Sneguljčica v režiji Mareka Bečke. Ta s pomočjo zgolj dveh spretnih lutkarjev, ki izstopata iz svojih vlog, pravljico prenese v sodobno rudarsko mestece, ki ga onesnažuje kraljica s svojimi pesticidi, reši pa eko-bio inženir Marjan z obnovljivimi viri energije. Z avtoreferencialnim in ironičnim prebijanjem gledaliških in pravljičnih konvencij vzpostavi številne točke interakcije z mlajšim občinstvom, starejšemu pa omogoči nenadejano doživetje lucidno izvedene priredbe vsem znane pravljice.

Avtorsko izrazita je tudi priredba Wedekindove otroške tragedije Pomladno prebujenje v režiji Oliverja Frljića. Ta prenese dogajanje na katoliško Hrvaško, kjer se vršijo vsakovrstne pedofilske, seksualne in tudi psihične zlorabe spolno prebujajočih se otrok s strani klera in njegove represivne vzgoje. S svojimi značilnimi inovativnimi prijemi hrvaški režiser ustvari grobo, močno fizično in energično predstavo, ki pa s svojim morda preveč eksplicitnim angažmajem, ki prepričuje že prepričane, žal skorajda zajadra v smer političnega pamfleta.

Kakšna bo priredba romana Nobelovega nagrajenca Ohrana Pamuka v predstavi Rdeče v režiji Martina Kočovskega, si boste lahko pogledali nocoj na zaključni večer festivala in sami presodili, koliko je festival v celoti zares prebijal družbene in gledališke tabuje.

Gledališka detabuizacija je prijetno presenetila, a ne ravno pretresla Katjo Čičigoj.