Četrtek, 23. 9. 2010
J.J.Adlešič
Veliki finale je predstavljal fiktivni trailer za film z naslovom „Tito on Ice“, ki je v igrano-animirani-stop motion tehniki podal zgodbo, kako je avtor s striparskim kolegom v nekem hladilniku v Bosni našel mumijo pokojnega maršala Broza, s katero sta protagonista potem pobegnila na zahod.
Otvoritev proslave ob polnoletnosti zloglasnega domačega mesečnika za alternativni strip je minila tiho in skromno. V galeriji Vžigalica nasproti Križank se je zbrala manjša skupina ljudi, ki so očitno predstavljali zaključeno sceno, apoteozirani fandom nekega davnega datuma, ki je prerasel v ustvarjalno-založniški fenomen.
Sčasoma se je nabralo še nekaj študentk likovnih smeri in tujih umetnikov, sodelavcev revije, katerih dela sem včasih bral s strahospoštovanjem. Ti polbogovi estetike so redkobesedno in nemara celo sramežljivo prestali predstavitev zbrani publiki. Kmalu so se stopili med množico, ki je, z obzirom na komplementarne napitke in prašičjo torto, s pijano zadržanostjo motrila samo sebe.
Ta usmerjenost navznot se mi je sprva zdela presenetljiva, glede na to, da je vsebina Stripburgerja kričeča, eksibicionistična in provokativna, neprestan tok ironičnih enovrstičnic in slavljenja teoretičnih zmožnosti človeške anatomije. Zakaj potemtakem ni bilo odra z S&M predstavo, zakaj smo se zadovoljili s srhljivimi nasmeški?
Odgovor leži v dejstvu, da scena že davno ni več avantgardna, robna ali mejna, temveč, da je jezik avtorjev, tako vidno-stilni kot literarni, postal sredstvo komunikacije nekega načina občutenja, ki sicer ni mišljen povsem resno, je pa toliko čudovitejši v svoji bohotni predrznosti. V mutativni naravi podzemnega stripa, v njegovi pripravljenosti na brezglavo tveganje pa leži seme vitalnega, prebojnega umetniškega izraza.
Namen divjih vizualij in zgodb, ki so preveč kul, da ne bi bile fragmentarne, se kaže kot vzpostavljanje javnega imaginarija, kot kolektivni domišljijski sklad. Sodobni alternativni strip ne obstaja več zaradi šok vrednosti ali z namenom antagoniziranja javnosti, ampak, da nam pokaže, kaj zmoremo upati, da bomo sanjali, predvsem pa, da si je predstavljati dovoljeno.
Predavanje enega izmed omenjenih tujih sodelavcev revije, Maxa Anderssona, je v skladu s tem potekalo v ozračju duhovitih izkrivitev narative avtorske ustvarjalnosti ter zanikanja iskanja koherentne logike za procesom ustvarjanja nasploh.
Iz izhodiščne točke predavanja, ki se je glasila „Geneza bolnih idej“, je avtor s še kako tipično hudomušnostjo prešel na vrsto osebnih bizarnih aluzij. Ti so se napajale na večih tematikah: svet osebnega prevoza, človeško kloniranje, otroški preskok iz spolno-izobraževalne literature na pornografijo, kultni maček Felix v povezavi s parazitizmom, himerične doma izdelane igrače, ki jih je avtor stlačil v kloroform in seveda metamorfoze med biološkim in mrtvim svetom.
Veliki finale je predstavljal fiktivni trailer za film z naslovom „Tito on Ice“, ki je v igrano-animirano-stop motion tehniki podal zgodbo, kako je avtor s striparskim kolegom v nekem hladilniku v Bosni našel mumijo pokojnega maršala Broza, s katero sta protagonista potem pobegnila na zahod. Andersson trdi, da bo film zares izšel, na kar lahko le upamo.
Poanta je torej v pluralizmu idej in svobodi izražanja, kar je v naši družbi ustaljena tema govora. A Andersson je kot likovnik dihtonomijo med potrošniško družbo in pluralizmom prikazal s konkretnim primerom:
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so bile lutke mačka Felixa proizvajane ročno, brez standardiziranega modela, kar je proizvedlo množico plišastih upodobitev znanega lika, ki so segle od prisrčnih do grotesknih. Kot je pripomnil avtor in pred njih Marx, je delavec v svoj izdelek tedaj vložil precej osebnega angažmaja. Od standardizacije naprej pa je podoba slavnega mačka samo ena, trdno zakodirana v kulturno tkivo, neodvisna od posamične osebne interpretacije.
Od tod torej večna pomembnost maksime Do It Yourself, ki je podzemni strip spremljala že od njegovih začetkov v kulturi pankerskih fanzinov. Da bi omogočili pluralnost pogledov znotraj družbenega prostora, moramo torej dopustiti individualno oblikovanje in odpiranje družbeno sankcionirane simbolike, pri čemer je svoboda izbiranja simbolov ravno tako pomembna kot pravica do njihove interpretacije.
Poleg Anderssonovega dela je otvoritev poudarjala delo multimedijskega marsejskega kolektiva Le Dernier Cri, ki je predstavljal grafike več kot desetih ustvarjalcev, avtorja ikoničnega Klass Katta Gunnarja Lindquista, bralstvu stripburgerja dobro znanega Marcela Ruijtersa, ki se je predstavil s čudovito zbirko stripov, temelječih na srednjeveških grafikah in svetovnem nazoru, pod imenom Sine Qua Non, ter delo Matthiasa Lehmanna.
Aktivnosti se bodo nadaljevale v pozni Oktober, kar je seveda poziv za vas, bralce, da počastite vitalno silo Stripburgerja, ki v sebi združuje aktivizem s kazanjem oslov.
Iz podzemlja je zapisoval Jan Adlešič.
Komentarji
komentiraj >>