* Ob nebroju zasedb z etiketo „super zasedba" je bil kvintet Superjoint Ritual deležen manjše pozornosti, kot bi si jo recimo zaslužil. Na domačih, ameriških tleh se je njihova muzika hitro širila, na stari celini in drugod pa je malokdo povohal njihovi dve plošči. Zasedba se je formirala že v začetku devetdesetih let, ko so glave staknili Phil Anselmo, ki ga večina pozna kot vokalista zasedbe Pantera, bobnar Joe Fazzio in kitarist Jimmy Bower, sicer sodelujoč tudi v zasedbah Down, Eyehategod ter Crowbar. Trio je tisti čas zgolj nastopal brez izdane plošče, nato pa se prestavil v hibernacijo in ime ponovno oživil v začetku novega tisočletja - torej deset let kasneje. Phil Anselmo je imel zagotovo več časa, saj je Pantera ravno v tistem obdobju prenehala z delovanjem, trio pa se je razširil v kvintet in se lotil snemanja prvenca. Anselma je na bas kitari nadomestil Michael Haaga iz progresivne grind core zasedbe Dead Horse, sam pa se je osredotočil samo na vokal. Kot drugi kitarist se je priključil še Kevin Bond in v letu dva tisoč tri so pri založbi Sanctuary izdali prvenec z naslovom Use Once And Destroy. Že v startu so se združili z namenom, da bi preigravali starošolski punk in hardcore, v zvok pa so vpletli tudi nastavke iz svojih, takrat aktualnih zasedb. Vse to so vtrli v prvenec - kratke skladbe eksplozivnih čustvenih stanj in v hrapavo produkcijo ovit zvok. V njihovem primeru je zmes punk ritmike in doom oziroma sludge metala zavita v prepoznaven zvok, kakršen odmeva v podtalju New Orleansa, od koder člani prihajajo. Pionirji takšnega zvoka so nedvomno očetje New Orleanske scene Crowbar.

Samo leto po prvencu je kvintet napadel z novo dozo skladb na plošči A Lethal Dose Of American Hatred. K še večji prepoznavnosti zasedbe je pripomogel tudi prihod novega basista. Hank Williams III, nečak legende country muzike Hanka Williamsa starejšega, sicer izdaja solo plošče, po duši pa je zaprisežen punker. V kratkem času aktivnega ustvarjanja v dobi treh let so Superjoint Ritual posneli tudi dve koncertni plošči in ju izdali na DVD nosilcu.

Posnetki iz sedaj že legendarnega newyorškega kluba CB-GB so nastali nekje proti koncu delovanja zasedbe in prinašajo popolno surovo izraznost in žilavo držo. Repertoar, sestavljen iz obeh plošč, je bil odigran v vzdušju, ki so ga vsi prisotni v žepnem klubu spravili na peklensko raven. Za vročekrvnost pa je skrbel kar sam Phil Anselmo, ki je znan po svojih pridigah in nekontroliranih izpadih v premorih med skladbami. Tudi tokrat ni skoparil z besedami in v določenih trenutkih je njegovo predavanje že precej moreče in vleče na patetičnost, na kar se odziva tudi publika z ovacijami in - jasno - tudi negativnimi vzkliki. Verjetno v njegovi problematični osebnosti tiči dejstvo, da se je rad prepiral s sotrpini iz zasedb, v katerih je igral. Sicer dotična živa plošča zaokroži delo kvinteta, ki je na dveh ploščah brez dvoma izčrpal začrtan izraz oziroma pokazal dovolj, da se lahko vpiše v glasbeno zgodovino.

pripravil Gašper Prus