Zavod Atol je v sodelovanju s Kinom Šiška in Kinoteko pripravil vpogled v filmsko ustvarjanje ene najzanimivejših umetnic pri nas. Skozi filmski opus Eme Kugler vas popeljemo v petek ob šestnajstih.
Filmi Eme Kugler se gledalcu vtisnejo v spomin. Nizi podob delujejo neposredno na njegovo občutenje in so kot prikazni prisotne še dolgo zatem, ko jih je videl na filmskem platnu. Z mojstrsko scenografijo in izrednim občutkom za glasbo nas vrtinči med dih jemajočimi prizori, ki se vrstijo kot v težkih sanjah. In so prav tako težko izbrisljivi.
Vse od začetka devetdesetih, ko so nastali njeni prvi kratki filmi, Ema Kugler ostaja ena najzanimivejših ustvarjalk na slovenski sceni. Za svoje delo je prejela več mednarodnih in domačih nagrad, nazadnje Prešernovo za eksperimentalni film po Ligetijevi operi Le Grand Macabre in nagrado za najboljši eksperimentalni film Za konec časa na filmskem in video festivalu v New Yorku. V Zavodu Atol so v sodelovanju s Kinom Šiška in Kinoteko pripravili najobsežnejšo retrospektivo njenih filmskih del. Najzgodnejši kratki video-filmi Hydra, Obiskovalec in Tajga so v Šiški otvorili ciklus filmov pod naslovom Odmevi časa.
Hydra, najstarejši med njimi, nakazuje estetiko avtoričinih kasnejših del, hkrati pa se dotika tudi nekaterih tem, ki se pojavljajo tudi v kasnejšem ustvarjalnem obdobju. Glavna tema Hydre je odnos med človekom in naravo, ki se začne na točki ločitve človeka od naravnega. Ko človek iz naravnega vstopi v družbeno, se nujno spremeni njegov pogled na naravo, ki si jo poskuša podrejati, pri čemer posega po krutosti. Slednje ponazori z žensko, ki nastopa v bikoborbi. Puščavsko pokrajino prelije kri.
Homo Erectus je daljši film iz leta 2000, ki smo ga lahko gledali v torek. V Homo Erectusu Ema Kugler raziskuje človekovo vpetost v sistem, ki mu sama šaljivo pravi sv. Trojica: vojska, religija in politika. Podobe avtomatiziranih mož v kravati prepleta z vojaki na bojnem polju. Med številnimi pokrajinami in dogajalnimi prostor so nekateri skonstruirani posebej za film, drugi naravni, tretji pa urbani. Pod oboki na Slovenski ulici se v filmu zgodi pretep, kjer pride tudi do streljanja. Avtorica je poskusila ustvariti eksperiment z dejanskimi mimoidočimi tako, da bi posnela njihove reakcije na strele, vendar jih streli očitno niso zmotili.
Filmski opus Eme Kugler je osredotočen strogo in samo na video medij, zaznamuje pa jih tudi uporaba digitalnih efektov, ki ji pomagajo pri ustvarjanju fantazijskih mitoloških podob. Premišljena zasnova vse od Menhirja naprej sloni na glasbeni podlagi. Odnos med glasbeno podlago in vizualnim je najbolj viden prav v Le Grand Macabre, eksperimentalnem filmu, ki je nastal po posnetku izvedbe tega dela v živo v pariški operi. Da Kuglerjevi ne manjka filmskega znanja, dokazuje tudi z občasnimi filmskimi citati vélikih del in z njenim načinu dela. Čeprav v njenih filmih ni dialogov, včasih jih spremlja le glasbena podlaga, je njihova sporočilnost vedno izčiščena. Kuglerjeva je ena izmed boljših slovenskih ustvarjalk in ena redkih, ki se lotevajo
eksperimentalnega filma. V tem uspeva.
Če v tem trenutku poslušate Fine umetnosti, ste ravno zamudili projekcijo filma Le Gran Macabre v Kinoteki. Vendar pa še zmeraj niste zamudili vsega. Zaključek retrospektive bo namreč v ponedeljek, 27. septembra, v Slovenski Kinoteki, ko se bo odvrtel najnovejši film Eme Kugler z naslovom Za konec časa.
Komentarji
komentiraj >>