Zaradi umanjkanja državnega financiranja, je bila letošnja edicija festivala ponovno premaknjena v jesen, v zaprte gledališke dvorane in močno okrnjena. In vendar je s tremi predstavami vsaj zasilno zakrpala luknjo v resnejši gledališki ponudbi na obali. Za to so poskrbela gostovanja predstav Don Juan, Rdeče in Mortal Combine..
Ljubitelji gledališča, ki ste poletje preživljali na slovenski obali, se morda še spominjate nepozabnih ambientalnih predstav v okviru Primorskega poletnega festivala - od razvpitih Raztrgancev do izjemne Hčere zraka. Ti časi so žal mimo. Zaradi umanjkanja državnega financiranja je bila letošnja edicija festivala ponovno premaknjena v jesen, v zaprte gledališke dvorane in močno okrnjena. In vendar je s tremi predstavami vsaj zasilno zakrpala luknjo v resnejši gledališki ponudbi na obali.
Festival je odprla črnogorska priredba Molierovega Don Juana v režiji Ane Vukotić, nekdaj učenke Egona Savina, ki je lani na festivalu gostoval s predstavo Derviš in smrt. Ta je večno aktualno pripoved o brezobzirnem zapeljivcu prenesla v konkretno sodobno realnost. Za zunanjo časovno transpozicijo sta zadostovali že skoraj odsotna scenografija, zreducirana na pas grafitov, ki je visel v ozadju, in dekadentna kostumografija v stilu kakih pop zvezdnikov, ki so se v zaključku tudi sprehodili po modni brvi.
Aktualizacija črnogorske postavitve pa ni bila zgolj dekorativna, temveč tudi vsebinska. Sodobni Don Juan ni več zgolj brezobzirni ženskar, temveč univerzalni zapeljivec, ki s pomočjo svojega talenta v skladu s svojimi interesi manipulira z ljudmi ne glede na njihov spol in starost.
Močna igralska zasedba je blestela predvsem v domiselni izvedbi kratkih virtuoznih komičnih prizorov – concettov -, ki poudarjajo razkorak med lažmi glavnega lika in stvarnostjo. Kakor Tartuffe je tudi don Juan spretni svetohlinec, ki ve, da je prav hipokrizija najboljše orodje družbenega uspeha: »Vloga krepostneža je najboljša vloga /…/ Biti svetohlinec ni več nikakršna sramota; danes je to modna pregreha in vse modne pregrehe se predstavljajo kot kreposti.«
Festival se je nadaljeval s predstavo Rdeča, adaptacijo romana Ime mi je rdeča Nobelovega nagrajenca Ohrana Pamuka, v režiji Martina Kočovskega, ki ste jo morda ujeli že na ljubljanskem Expontu. Kljub temu, da smo jo na obali videli v Gledališču Koper, ki je z omejitvami čistoče udomačilo plemensko divjost uprizoritve, je bila mednarodna koprodukcija vrhunec festivala.
Prestavitev osnovnega konflikta romana med poslušnostjo verski avtoriteti in svobodomiselnimi težnjami mlajše generacije bi se v sodobni neoliberalni družbi domnevno absolutne svobode utegnila zdeti anahronizem ali prežvečeni moralizem. Svojevrstna adaptacija mednarodne zasedbe pa z inteligentnim obratom pokaže, da je tema na drugačen način danes povsem aktualna.
Tudi ta posodobitev namreč še zdaleč ni zgolj kostumska ali scenografska. Nasprotno, kostumografija in scenografija sta dovršeni, funkcionalni in estetski in kot taki uprizoritev postavljata v nek nedoločen mitski čas. Vsebinska aktualizacija z animalično igro akterjev kot krdela divjih psov brez gospodarja zgolj postopoma prehaja iz turške plemenske skupnosti 16. stoletja v nič manj divji Balkan po razpadu Jugoslavije.
Z večjezičnostjo, ki tokrat ni zgolj zunanji pogoj mednarodne koprodukcije, ampak ima vsebinsko-funkcionalni pomen, z rabo besedil Eda Majke in Damirja Avdića, predvsem pa z učinkovitimi performativnimi posegi v prostor in realnost publike, uprizoritev vprašanje o možnosti oziroma nemožnosti svobode na odru ali v življenju radikalno obrne na občinstvo.
Sodobnega življenja v nekdanjih bratskih republikah se je lotevala tudi sarajevska postavitev poljskega teksta Mortal Combine. Drama Pawla Sale, naslovljena po znani pretepaški računalniški igrici, se z močno mero verbalnega in dogajalnega nasilja v slogu britanske dramatike u fris loteva tesnobnih razmer poljske tranzicijske družbe. Režija Dina Mustafića, ki je nekaterim morda bolj znan kot direktor MESS festivala in režiser mariborske predstave Od Blizu, pa nekoliko spominja na dela Ivice Buljana, zlasti na njegovo Garažo.
Žal pa za slednjo močno zaostaja po drznosti. Pripoved o nasilju med tolpama na koncu razvodeni v družinsko melodramo, ki z nekoliko pretirano čustveno investicijo igralcev zabriše predhodni telesni učinek eksplicitnega nasilja in se žal umesti skoraj na mejo patosa. Scenografsko in igralsko sicer močna postavitev se po nizu prizorov zmerjanja občinstva žal ustraši najbolj eksplicitnih scen spolnega in telesnega nasilja ter se umakne v stilizacijo.
Kljub neugodnim razmeram je Primorski poletni festival vseeno ponovno poskrbel za skorajda edino resnejšo gledališko ponudbo na obali, kjer je občinstvo primorano izbirati med milo rečeno »lahkotnimi« produkcijami v prenovljenem koprskem gledališču in skromno, slabo obiskano, a bolj kvalitetno ponudbo za zdaj še živega gledališča Trst. V želji po bolj naklonjeni državni politiki in posledično obširnejši ediciji se od festivala za letos poslavljamo.
Zadnje gledališke utrinke poletja je na obali lovila Katja Čičigoj.
Komentarji
komentiraj >>