The Morlocks so kultna prikazen neodvisnega garažnega rock'n'rolla, ki z vmesnimi prekinitvami deluje vse od sredine osemdesetih let. San Diego je njihovo rodno mesto, toda resnično so prodrli v Los Angelesu, daljnega leta 1984, s svojim surovim garažnim rockom. Letošnjega leta so The Morlocks ponovno usekali, morda še bolj neprilagojeno kot kdajkoli v preteklosti. Spravili so se kar nad velike klasike iz arhivov legendarne založbe Chess Records. (v celoti!)
* The Morlocks so kultna prikazen neodvisnega garažnega rock'n'rolla, ki z vmesnimi prekinitvami deluje vse od sredine osemdesetih let. San Diego je njihovo rodno mesto, toda resnično so prodrli v Los Angelesu daljnega leta 1984 s svojim surovim garažnim rockom. Dokazali so se kot izvrstna »underground« koncertna atrakcija, nikoli pa niso dali veliko na zvočno kvaliteto svojih albumov.
Pri Midnigt Records so leta 1985 izdali svoj prvenec, mini L.P. »Emerge«. Po prvencu so se iz San Diega preselili v San Francisco, kjer je izšel njihov drugi album, in to kar pri legendarni založbi Epitaph Records. To je bil koncertni album iz leta 1987 z naslovom »Submerged Alive«. Leta 1987 je že prišlo do nesoglasij v zasedbi, tako da je basist Jeff Lucas zapustil bend. Tom Clarke, Mark Mullen, Ted Friedman in osrednja osebnost, pevec Leighton Koizumi, so uspeli med razpadanjem zasedbe posneti še nekaj posnetkov, ki so izšli na dveh posthumnih 7'' albumih. Leta 1991 se je izkazal Zdenko Franjić in pri svoji založbi »Listen Loudest« izdal koncertni album »Wake Me When I'm Dead«. Zatem so The Morlocks ponovno nekako poniknili v globoko podzemlje, vse do leta 1997, ko je izšel album »Uglier Than You'll Ever Be«, in to pri založbi Voxx. To naj bi bil tudi njihov zadnji album, toda po tem, ko je leta 1999 španski Spin Magazine objavil, da naj bi vodja The Morlocks, Leighton Koizumi, umrl za posledicami »overdosea«, se je v resnici dogajalo vse kaj drugega. Res je sicer, da je bil kar nekaj let v zaporu, toda takoj, ko so ga izpustili, je ustanovil nove The Morlocks. Zasedba je bila povsem spremenjena: ob Leigthonu Koizumi je Bobby Bones pristal na kitari, Lenny Pops na drugi kitari, Nick »The Canadian« na basu in Makry na bobnih. Sledile so koncertne turneje, ki so bile pogoste tudi v Evropi, leta 2008 pa album »Easy Listening For The Underachiever«. S svojim brezkompromisnim, robustnim in podivjanim kitarskim zvokom so skozi leta postali veliki ljubljenci v podzemlju garažnega rock'n'rolla.
Letos so The Morlocks ponovno usekali, morda še bolj neprilagojeno kot kdajkoli v preteklosti. Izdali so album samih obdelav, ki jih predstavljamo v današnji oddaji. In to kakšnih obdelav! Spravili so se kar nad velike klasike iz arhivov legendarne založbe Chess Records. The Morlocks si resnično upajo. Obdelovanje velikih mojstrov, kot so Bo Diddley, Sonny Boy Williamson, Howlin' Wolf, John Lee Hooker, Chuck Berry in drugi, bi lahko že samo po sebi pomenilo nič drugega kot glasbeni samomor. To se ne zgodi v primeru The Morlocks. Na albumu imamo zbranih 12 čistih blues in rock'n'roll klasik, vendar odigrane so tako divje in nepredvidljivo, da poslušalcem ne bo dolgčas niti za trenutek. Od prvih taktov Diddleyeve mojstrovine »I'm A Man«, preko Williamsove »Help Me« in Wolfove »Killing Floor«, vse do Hookerjeve »Boom Boom« in Berryjeve »Promised Land« The Morlocks ne popuščajo. Surov kitarski zvok je podkrepljen z neutrudljivim Koizumijevim glasom, ki se pogosto prepusti nevarnim vzklikom in krikom. Produkcija je v primerjavi z ostalimi albumi The Morlocks prav bleščeča. Album »The Morlocks Play Chess« zveni resnično nevarno in The Morlocks so nevaren bend, ki združuje svojo surovost, moč in neoporečnost z mojstrstvom starih očakov bluesa in rock'n'rolla. V dobre pol ure prevetrijo zgodovino založbe Chess Records in zaključijo na moč veseljaško, s skladbo »Back In The U.S.A.«. Nad takšno izvedbo se verjetno ne bi pretirano zmrdoval niti veliki Chuck Berry. The Morlocks so izvrsten primer garažnega rocka, ki zveni prepričljivo in še kako aktualno, saj s svojim zadnjim albumom dokažejo, kako lahko klasične skladbe interpretirajo na povsem samosvoj način. V njihovem primeru ne moremo govoriti o golih predelavah skladb. V klasike so vnesli povsem svoj duh, ki je lasten le njim. To so The Morlocks v najboljši možni izvedbi, kljub temu da ne igrajo svojih skladb in prav zato lahko temu albumu pripišemo presežno oceno.
V živo boste lahko The Morlocks preverili 8. oktobra na že šestem festivalu »Garage Explosion«, ki se bo odvijal v mariborski Pekarni. Velja opozoriti, da so The Morlocks še veliko bolj divji in prepričljivi v živo kot na studijskih posnetkih, zato prihodnji vikend ne zamudite super priložnosti za dober rock'n'roll.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>