V okviru Erasmus Basileus programa, ki podpira mobilnost med državami tako imenovane Evrope in tako imenovanega Balkana, sem na polletni izmenjavi v Beogradu. O hrani in pijači naslednjič, naj poslušalke in poslušalci najprej izvedo kaj o birokrtskih postopkih ter policijskem nadzoru, ki lahko doleti študenta na izmenjavi.

Po začetni prijavi, ki se opravi preko interneta in zahteva izpis ocen, priporočilna pisma in motivacijsko pismo, je nato potrebno urediti nekaj papirjev, kjer je najpomembnejši learning agreement. Tu se zadeva lahko zaplete, saj se kaj hitro zgodi, da se izbrani predmet ne odvija v istem semestru. Tako je learning agreement potrebno pošiljati sem in tja.

Birokracije s fakulteto so v primerjavi s prijavo na policiji, brez kakršnihkoli seksističnih konotacij, pičkin dim. Ker gre za več kot trimesečno bivanje, je potrebno opraviti prijavo »prôduženog oziroma privremenog bóravka«. Za to je potreben štempelj dneva vstopa v državo, tako da je nujno vstopiti s potnim listom in zahtevati štempelj. Tu se vse začne. Nato je potrebno iti na lokalno policijsko postajo in se prijaviti - pri tem mora prisustvovati lastnik stanovanja, ki te prijavi, da bivaš pri njemu. Na osnovi tega ti izdajo tako imenovani »beli kárton«.

Seveda se je potrebno registrirati tudi na Univerzi. Tam ti dajo kar nekaj papirjev, med drugim potrdilo, da boš študiral na določeni fakulteti ter da boš prejemal štipendijo, kot garancija, da se ne boš ukvarjal z mutnimi posli. Za prijavo in ureditev »próduženog oziroma privremenog bóravka« se je potrebno zglasiti na »úpravi za strance«, kjer je potrebno izpolniti tri pole papirjev, poleg tega pa priložiti »beli kárton«, dokazilo s fakultete, fotokopijo zdravstvene izkaznice ter dve sliki. Na podlagi tega ti izdajo položnice, ki v skupni vrednosti znašajo okoli 120 evrov. Ko jih plačaš, ti dajo listič z datumom, na katerega se moraš ponovno zglasiti na policijski postaji, da ti v potni list nalepijo nekakšno nalepko, ki služi kot viza oziroma dovoljenje za »prôduženi bóravak«.

Vse skupaj je dokaj stresno, sploh, če z vsemi potrebnimi zadevami nisi že v naprej seznanjen. Seveda so povsod vrste, osebje pa docela živčno in neprijazno. Ko urediš vse zgoraj omenjeno, misliš, da je to to. Pa temu pač ni nujno tako. Ko si »stranac«, si pač »stranac«. Tako za policijo, kot za določene v »komšíluku«.

Vsaka država, ki ima policijo, je policijska, vendar pa si ne bi mislil, dokler me to ni doletelo, da Republika Srbija utegne biti tako policijska država. Po približno dveh tednih bivanja, na torkovo dopoldne najprej zazvoni domači telefon. Javim se, pa klicatelj takoj prekine. Nič takega, si mislim. Pa vednarle klic ni bil nedolžen.

Čez kakšno uro pozvoni domofon. Oglasim se, ženski glas pravi »Odjeljenje za strance, molimo Vas da otvorite vrata«. Odprem jim vrata in čez slabo minuto pozvoni na vhodnih vratih. Odprem - pred mano gospa v tridesetih in čokat možak v štiridesetih. Moški glas nič kaj prijazno reče, da sem prijavljen, da študiram ter naj mu izročim potni list. To se mi je zdelo nenavadno, zato sem želel razložiti, da sem se prijavil na policiji in čakam na vizo za »próduženi bóravak«. Nisem uspel razložiti do konca, moški glas se je ostro zadrl, da naj ne razlagam, kaj sem naredil, da so oni policija in v kolikor razumem sprsko, naj naredim, kar zahtevajo. Kaj sem hotel, izročil sem jim potni list iz katerega so na obrazec, na katerem je pisalo kontrola na osnovi telefonskega poziva - prvič, pripisali vse podatke, vprašali so me vse o študiju, kdaj se začne, kje bom študiral, nato zahtevali še »beli kárton«, od tam prepisali še neke podatke, mi vse vrnili in odšli.

Očitno tudi zunaj šengna režim do tujcev utegne biti strog in fašističen - pač v skladu z nastavki nacionalne države in nadzorom nad mobilnostjo delavne sile. Že to, da obstaja oddelek za tujce je zgovoren podatek, ne bi pa si mislil, da tako vneto preverjajo, sploh študente, kar je presenetljivo tudi za enega od tukajšnjh odvetnikov. Še dobro, da so bili, vsaj upam, urejeni vsi papirji, in bivanje ni bilo osnovano, na sicer teoretično mogoči, turistični vizi.

Po nekaj opravljenih pogovorih s kolegicami, smo ugotovili, da očitno vendarle ni utegnilo iti za sistematičen policijski nadzor. Z obzirom na dejstvo, da je znanka kolegice v istem policijskem okoržju oddaja stanovanje tako Grku, ki je tu delal, Hrvatu in pa skupini Albank, ki so tu študirali, pa nikoli ni bilo nobenega obiska s strani policije, smo sklepalil, da je šlo v tem primeru očitno za prijavo s strani enega od stanovalcev v bloku, s katerim ima cel blok slabe izkušnje. Pred leti je celo tožil gospo, ki ima v pritličju rože.

No, človeška domišljija lahko sproducira marsikaj. Meddrugim tudi zgoraj omenjeno zgodbo, ki je nastala na podlagi pridboljenih podatkov. Čeprav ni popolnoma izključena, je morda vendarle šlo za strukturirani, sistematični nadzor. Dva dni kasneje me zjutraj, no ob enajstih, zbudi zvonec in na vratih isti dve osebi. Tokrat so bili veliko bolj prijazni, rekli so, da šef ni bil zadovoljen s poročilom in da mi morata zastaviti še nekaj vprašanj. Zakaj tu študiram, kje delajo starši, kako se preživljam, ali še kdo živi v stanovanju in podobno. Videlo se je, da gre tudi njim na živce. Na Odjeljenju za strance očitno res vladajo katastrofalni odnosi. Kot v vseh tovrstnih službah. Hierarhija in šikaniranje.

Objasnil sem jim, da so vsi papirji na policiji in da sem vse to že dal čez. Povedali so mi, da morajo preverit vse podatke, saj naj bi bilo mnogo ljudi, ki naj bi prinesli neke lažne papirje. Vprašal sem jih, če je to standardna procedura in da sem slišal za nekaj primerov, ko se to ni dogajalo. Pa so se nekaj izgovarjali, v smislu, da greš lahko stokrat čez cesto pa ti ni nič, lahko pa greš le enkrat in te zbije avto. Nato pa so mi kazali sezname ljudi-tujcev, ki jih obiščejo, med katerimi je bila tudi kolegica z ljubljanske Univerze, ki je tu prav tako na izmenjavi.

Po nekaj dodatnih informacij sem se napotil tudi na Veleposlaništvo Republike Slovenije. Tam so me toplo sprejeli in prisluhnili moji zgodbi. Kljub na novo sprejeti, kakopak bolj represivni zakonodaji za tujce, ki je bila v Republiki Srbiji sprejeta lani, se jim je zgodba zdela nenavadna. Sploh zato, ker so me obiskali dvakrat, čudno pa utegne biti tudi to, da so bili neuniformirani. Rekli so, da bodo zadevo preverili ter mi svetovali naj napišem poročilo, da bodo lahko izrekli protestno noto. Prijazno pa so mi dali tudi dežurni telefon, na katerega lahko vedno pokličem, če bom imel kakršnokoli vprašanje ali težavo.

Vprašanje je, kaj se pravzaprav res dogaja. Morda je šlo za prijavo, morda gre za sistematični nadzor nad vsemi tujimi študenti in delavci, morda pa sem kje zabeležen kot kdo ve kdo, čeprav mislim, da je za to malo možnosti. Ne morem pa mimo dejstva, da sta me policistka in policist na domu obiskala že drugič. In upam, da zadnjič.

Nadzor formalnega neuniformiranega nadzorstva v Beogradu izkuša stranac Želc.