Boj za študentsko oblast na Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani je v fazi predpriprav: še vedno se lahko interesenti za odskočno desko v hierarhizirani politični sistem prijavite in tekmujete za lično mesto poslanca študentskega parlamenta ŠOU Ljubljana. Morda bi pametneje storili, če bi se lotili konkretnih akcij proti privatizaciji in komercializaciji visokega šolstva pri nas in po svetu.

Študentskih in profesorskih akcij v prihodnjih dneh ne bo manjkalo. Do sedaj se je najbrž že končal posvet na temo 'predrzna Slovenija'. Slogan izvira iz Drzne Slovenije, dikcije, ki je nastala na zelniku Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo - MVZT in obstajata dve razlagi predrznosti. Prva, manj verjetna je ta, da bo Slovenija s predrznimi koraki stopila v nov, boljši svet visokega šolstva. To bi namreč storila tako, da bi se pokorila naddržavnim strukturam, ki bi ji diktirale smeri razvoja, v kolikor temu že ni tako. Druga pa je ta, da je Slovenija s predrznima načrtoma o visokem šolstvu predrzna kvečjemu do avtonomije visokošolskega in znanstvenega dela.

Naj bo pravilna ena ali druga razlaga, obe sta slab obet za prihodnost visokega šolstva. Delo na lastno pest in neupoštevanje konstruktivnih predlogov je sicer standardna praksa oblasti, vendar je to lahko le dodaten razlog za konstruktiven boj. Produkcija znanja ne bi smela biti reprodukcija sistemov oblasti, pač pa bi morala te sisteme pretresati in iskati alternativne rešitve. Seveda pod alternativnimi rešitvami ne gre razumeti uvajanja menedžerskih ekip ali šolnin.

Šolnine so trenutno visoko na seznamu študentskih gibanj. Po vsem svetu se šolnine višajo ali uvajajo, kar je razlog za vse več protestov. V ZDA je tako jutri pričakovati val shodov in drugih oblik manifestacij proti vse višjim šolninam, ki so se dvignile za okrog trideset odstotkov. To je pri že tako visokih šolninah v ZDA povzročilo odziv, ki se bo manifestiral večinoma v kampusih ali pa na ulicah univerzitetnih središč. Akcija pa se ne ustavlja v Združenih državah, temveč se seli na globalno raven.

Globalni boj proti komercializaciji visokega šolstva ne bo podoben tistemu iz 68'. Postfordistične in nematerialne oblike dela so podlaga za razmislek o drugačnih oblikah boja proti neoliberalnim spremembam v visokem šolstvu. Globalna akcija, kot se obeta, bi lahko postala platforma za nadaljnje sodelovanje in nadgradnjo gibanja, prav tako pa ne bi smelo ostati le pri protestnih shodih.
Protestni shodi so sicer dobrodošla in opazna oblika manifestacije, vendar dostikrat izzvenijo v prazno. Politična oblast take shode kvečjemu zazna in jih morda omeni toliko, da jih obrne sebi v prid. Zadeve se je treba lotiti na drugačen način. Morda bi debata in argumentacija od spodaj gor bila primerna, čeprav dolgotrajna postopka. Težava je le v tem, da nekje umanjka vzvod, ki bi premaknil študentsko množico v smer kritičnega razmišljanja o lastni prihodnosti.

Globalni vzvod, ki se trudi premakniti množice začenja svoj pohod v ZDA sedmega oktobra, torej jutri. Že v petek sledi akcijski dan v Italiji, ki je sicer nastal na pobudo uradne italijanske študentske organizacije. V njeno moč in poslanstvo dvomijo aktivistične skupine samoorganiziranih študentov širom Italije, zato gre pričakovati organizacijo shodov in protestov tudi z njihove strani. V Italiji se bodo petnajstega oktobra v stavki združili zaposleni v izobraževalnem sektorju. Če bi se jim pridružili študenti in ostali šolajoči, bi ta stavka imela velik potencial.

Vre tudi v Indoneziji, ki ima pestro zgodovino študentskih bojev. Dvajsetega oktobra bodo tako protesti v več mestih, podrobnosti sicer še niso znane, bodo pa protesti potekali kot nadaljevanje v maju začetih akcij proti kapitalizaciji izobraževanja, kar pomeni veliko število udeležencev iz različnih organizacij. Novembra pa so napovedani protesti tudi v Londonu, kjer Nacionalno združenje študentov in Zveza kolidžev in univerz skupaj prirejata masivni shod proti zmanjševanju financiranja visokega šolstva.

Skupna točka globalnih in lokalnih bojev je očitna: boj proti neoliberalnim spremembam v visokem šolstvu. Na abstraktnem nivoju lahko torej študentsko gibanje izkoristi globalne možnosti in združi svoje moči v skupnih zahtevah.

Glede na to da so organizatorji shodov večinoma nacionalne študentske zveze, bi bilo kaj takega pričakovati tudi s strani ŠOS. Namesto političnih bojev bi lahko moči strnila tudi ŠOU ter s tem pokazala veliko mero zrelosti v času, ko se situacija lahko hitro obrne proti študentom in ko bo treba delovati složno.