Diplomirana režiserka zvoka, multimedijska umetnica in ustanoviteljica zavoda Hanna's atelje sonoričnih umetnosti Hanna Preuss, je včeraj v Kazematah na Ljubljanskem gradu postregla z "novo predstavo avantgardenga sonoričnega gledališča« SCI-FI, kot so jo označili ustvarjalci...
Diplomirana režiserka zvoka in multimedijska umetnica Hanna Preuss je tudi ustanoviteljica zavoda Hanna's atelje sonoričnih umetnosti. Ta skrbi za produkcijo sonoričnih gledaliških predstav in instalacij ter raziskuje čustveno in afektivno učinkovanje zvočnega oblikovanja. Ta bojda avtohtona oblika gledališča je že lep čas tudi zajetno institucionalno podprta, kar velja tudi za »novo predstavo avantgardnega sonoričnega gledališča« SCI-FI, kot so jo označili njeni koproducenti – Festival Ljubljana.
Finančnemu vložku ustrezna je bila tudi premierna izvedba futuristične predstave, ki se je zgodila včeraj v Kazematah na Ljubljanskem gradu. Obravnavani primer multimedijske predstave emancipira v tradicionalnem gledališču sicer drugotna sredstva: tonsko oblikovanje, glasbo, lučno oblikovanje in video. V tem ji gotovo ni moč očitati tehnične nedovršenosti.
SCI-FI izrablja sugestivno moč videoprojekcij, ki sprva spominjajo na kozmične in vremenske pojave in se projicirajo na več ravni prosojnih platen oz. tančic, ki visijo iz stropa, ter na telesa akterjev. Projekcije se spuščajo v enakovredni dialog s filmskimi zvočnimi efekti, glasbo in lučnim oblikovanjem ter živima akterjema na odru – Natašo Burger in Borisom Ostanom. A tudi živi telesi sta oropani svoje telesne konsistence in afektivnosti. V nevtralnih kostumih, z mrežastimi maskami prek obraza sta telesi reducirani na nerazumljivo govorico prek vmesnikov, ki pačijo zvok, na počasne meditativne gibe, ki nikoli ne pripeljejo akterja v telesni stik.
Multimedijska in predvsem zvočna režija Hanne Preuss tako s pomočjo »scenske dramaturgije« res ustvarja sugestivne »zvočne pokrajine« in »vizualne naracije,« kar so po Lehmannu konstitutivni elementi postdramskega gledališča. Vendar bi rabi teh elementov v nasprotju z Lehmannovim izvajanjem in tudi s samorazumevanjem ustvarjalcev težko pripisali močno čustveno, afektivno in nezavedno učinkovanje.
Prej nasprotno – lahko bi rekli, da ima tovrstni multimedijski spektakel sorodni učinek, kot ga Mitchell pripiše abstraktnemu slikarstvu – zaradi odsotnosti naracije in referencialnosti, ravno kliče po verbalni dopolnitvi s strani gledalca. V tem primeru ne gre za verbalno dopolnitev s teorijo ali kontekstom, temveč žal – z razmeroma klišejsko new age naracijo.
Vzrok za to žanrsko razvodenelost, ki jo nakazuje že naslov, leži v rabi preveč ponazoritvenih gibov – npr. boja dveh akterjev s palicami v slogu samurajskega spopada ali filma Star Wars, njunega zbliževanja brez dotikov, snemanje mask in orožja in zaključna združitev z gesto skupnega dviga rok. Preveč ponazoritvene so tudi videoprojekcije v drugem delu: fragmentarne podobe obrazov dveh akterjev z infra-rdečo kamero, ki morda nakazujejo drugačno percepcijo futurističnih bitij.
Iz varne distance tako spremljamo avdiovizualni spektakel, gibanje dveh futurističnih bitij iz ozadja performativnega prostora do izhoda med občinstvom. To gibanje ponazarja njuno evolucijo, od primitivne jamske stopnje nagonskih bitij, prek čustvene komunikacije in poslednje duhovne združitve. Zaključni zvočni efekti nevihte v temi, ki ponavljajo začetne zvoke, nakazujejo ciklično ponavljanje tovrstnega procesa.
Nekoliko klišejsko new-agersko kvazi-budistično fabulo bi bilo sicer moč pričakovati sodeč po pretencioznih napovedih projekta, ki so npr. velikopotezno razglašale sporočila predstave: »Smisel se nahaja onkraj izkušenj danega sveta in se končno najde v tišini lastnega mirovanja, ki pa pomeni izničenje subjekta,« - in kar je še podobnih floskul.
Sorodne skoraj metafizične napovedi so sicer stalnica projektov Hanne Preuss, vendar pa se vsi seveda niso nujno izšli v klicanje po tako klišejskih interpretacijah. Mnogo bolj učinkovita v smislu performativne sprotne gradnje zvočnega in lučnega prostora in afektivnega učinkovanja na gledalce, je bila njena predstava Sence. Misli. Risbe. Takt, nastala v okviru lanske edicije festivala Exponto. Ta se je z nenavadno verbalizacijo poezije Antonelle Bukovaz v izvedbi avtorice, Nataše Burger in Irene Tomažin, veliko bolj približala Rancierovsko razumljeni dividualni formi, ki gledalca aktivno vpotegne v so-produkcijo pomena.
Nasprotno učinkuje raba multimedialnih sredstev v predstavi SCI-FI: ne v smislu interakcije z občinstvom, temveč v privajenem smislu večanja distance do videnega, ki ga mediatizaciji vsakdanjega življenja pripisujejo številni teoretiki, vključno z Lehmannom. Predstava tako ostane bolj na ravni site-specific spektakla v slogu postavitev Matjaža Bergerja, kot kake interaktivne in afektivne nezavedne manipulacije s percepcijo gledalcev.
SCI-FI kot predstava sonoričnega gledališča je tako žal primer »gledališča prihodnosti,« kot so ga označili ustvarjalci, bolj zaradi futuristične new-age naracije, kot zaradi kake avantgardne forme.
»Duhovne evolucije k presežnemu smislu« ni doživela Katja Čičigoj.
Komentarji
komentiraj >>