Kam so celjske študente pripeljale finančne mahinacije nekdanjih nadebudnih voditeljev tamkajšnjega študentskega kluba? Komentira Lucija G.
Danes in jutri je pred ljubljanskimi fakultetami nenavadno živahno. Dogaja se veliki finale, zadnji dvoboji in obračuni za položaje. Za izvolitev. Za zmago na študentskih volitvah. Še jutri in razsipnega obdarovanja z baloni, kuliji, sončnicami in kar je še podobne šare, bo mimo. Ne, študentske volitve niso šala, kot bi si marsikdo zmotno predstavljal v vsem tem predvolilnem cirkusu s pisanimi baloni, s kandidati, ki s svojimi nastopi včasih spominjajo na komedijante, z brezštevilnimi plakati in letaki, ki obljubljajo vse mogoče. Na eni izmed fakultet med drugim obljubljajo, da bodo poskrbeli za ustrezno dieto za lokalnega fakultetnega mačka Zvonka, ki se je nemarno zredil na račun izbirčnih študentov, ki se na študentske bone prehranjujejo v tamkajšnji restavraciji.
Kakorkoli otročje se že lotevajo boja za študentsko oblast, ostaja dejstvo, da bo na koncu vendarle nekdo pobral smetano. Za denar gre. Za gore denarja. Na ŠOU naj bi se po nekaterih informacijah letno obrnilo več denarja kot je celoletni dohodek Petrola.
Prav nič razveseljiv ni torej podatek, da se na študentske volitve odpravi le kakšna tretjina študentov. Ali pa je morda ravno to odraz nezaupanja? Denar je zelo mamljiv in oblast človeka menda še bolj pokvari. Zato ni čudno, da prenekateri študentski funkcionar zapade skušnjavi. Kot na primer zviti Tony Mlakar, direktor Zavoda ŠOBA, ki je nekako dobil v 15-letno upravljanje s študentskim denarjem opremljene prostore FDV-jevskega Netcafe-ja.
Takih zgodb je še veliko, čeprav jih bo veliko za vedno ostalo skritih očem študentske in širše javnosti. Nadzor nad tem, kako se porablja študentski denar, je namreč zelo šibak ali ga, bolje rečeno, sploh ni. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti sicer opredeljuje, da se koncesijska dajatev študentskih servisov lahko nameni za delo študentske organizacije univerze, samostojnih visokošolskih zavodov, lokalnih skupnosti oziroma interesnih in obštudijskih dejavnosti na področjih, ki so izrecno navedena. Toda kdo to preverja?
Marsikaj lahko storimo študenti sami, ko opazimo nepravilnosti. Tako se vsaj zgodilo v znanem celjskem primeru, ko so študenti, ki jim ni bilo vseeno kaj se dogaja v Klubu študentov celjske regije, pred dobrim letom in pol za pomoč zaprosili krovno organizacijo, Zvezo študentskih klubov ŠKIS.
Alek Gradišnik, takratni član upravnega odbora Kluba študentov celjske regije in njegovi ožji sorodniki so imeli v lasti tri podjetja, registrirana na istem naslovu, dve od teh sta bili registrirani za svetovanje na finančnem področju.
V tem času so bile izpeljane hišne preiskave vpletenih, preiskave prostorov in dokumentacije KŠCR. KŠCR pa je še naprej deloval kot podjetje treh ali štirih posameznikov, ki so se naokoli prevažali z luksuznimi avtomobili. Podjetniške dejavnosti se sicer niso opravljale več direktno preko KŠCR, temveč njegovega hčerinskega podjetja 1A, katerega oglase za posojaje denarja je bilo moč zaslediti v dnevnem časopisju. Klub je bil dobesedno mrtev, živela je le še firma. V letu od razkritja afere, torej do marca letos, ni bilo speljanega nobenega projekta, nobene dejavnosti, ki bi popestrila študentski vsakdan.
Direktna posledica nelegalnih volitev v Celju je bila le ena, in sicer izključitev oziroma odvzem statusa s strani krovne organizacije ŠKIS. Neposrednih posledic pa je bilo več: izguba dolgoročne kredibilnosti študentskega gibanja v Celju, izguba motorja mladinske aktivnosti in družbenega dogajanja v celotni regiji in še bi lahko naštevali. Člani celjskega mladinskega sveta so v mesecu marcu javnost in odgovorne organe znova opozorili, da se v klubu nadaljujejo zlorabe študentskih sredstev v lastne, privatne, namene.
In kaj je v Celju novega slab mesec po začetku novega študijskega leta? Danijel Kociper je pred kratkim postal novi predsednik nesrečnega kluba. Pred tem je bil predsednik bistriškega kluba študentov, srednjo šolo je obiskoval v Mariboru, v Celje pa naj bi prišel z namenom, da “enkrat za vselej počisti umazane igre.”
Pred dobrim tednom je tako na predsednika Zveze ŠKIS, Ožbeja Marca, naslovil odprto pismo, v katerem v imenu celjskega kluba terja natančno pojasnitev njegovih neresničnih trditev, ki so bile podlaga za, po njegovem mnenju nezakoniti odvzem statusa Študentske organizacije lokalne skupnosti. Zveza ŠKIS ne priznava novega vodstva omenjenega kluba. ŠKIS je namreč zaradi nepravilnosti celjskemu klubu odvzel status, klub pa je tako ostal brez sredstev. Le – ta se zdaj nakazujejo na Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani.
S strani ŠKIS-a nepriznani predsednik kluba študentov celjske regije meni, da je bil odvzem sredstev klubu v celoti nezakonit, ker naj bi temeljil na neresnični trditvi, da je nekdanje vodstvo KŠCR-ja preprečilo predstavnikom ŠOLS-a vstopiti na takratno skupščino 13. marca lani. ŠOLS je Študentska organizacija lokalnih skupnosti, katere predstavniki so za razliko od predstavnikov ŠKIS-a pristojni za kontrolo nad študentskimi klubi.
Problem je torej v tem, da se je Ožbej Marc takrat predstavil kot član izvršnega odbora zveze ŠKIS, ki pa ni pristojna za kontrolo nad klubi. Hec pa je v tem, da je Ožbej tudi predsednik glavnega odbora ŠOLS, ki pa je pristojen za kontrolo klubskih skupščin.
Kako se bo ta zapletena zgodba razpletla, še ni povsem jasno. Bolj jasno je to, da celjski študenti vsako sekundo izgubijo dva tolarja, ki to isto sekundo obogatita ŠOU v Ljubljani. Tudi zato JE pomembno, koga boste volili danes in jutri. Ne nasedajte sladkim obljubam, sodite po preteklih dejanjih.
S tem, kako lahko oblast pokvari študenta in kako lahko to zaznamuje še več naslednjih generacij študentov, se je ukvarjala Lucija G.
Komentarji
komentiraj >>