Janković in berlusconizacija - “Od šerifa, managerja do politika in še čez” (2672 bralcev)
Torek, 19. 10. 2010
Igor Bijuklič
Torek, 19. 10. 2010
Igor Bijuklič
“Staronovi” župan je torej še vedno v sedlu, ker ne politikari, temveč le DELA. Kaj se zgodi, ko ugotovimo, da tudi naš trenutni premier in tisti pred njim in tako nazaj in naprej sploh nočejo več biti politiki in se iti politike, ampak da želijo predvsem DELATI, biti učinkoviti in nekaj narediti. To gotovo drži kot pribito! Politiki sami se izogibajo politiki in političnosti ter nobenih vprašanj ne želijo več politizirati.
Po objavi uradnih izidov lokalnih volitev, predvsem ob prepričljivi zmagi Zorana Jankovića, so se politični analitiki tudi tokrat podvizali in upravičili svoje strokovno mišičevje in poslanstvo. Povolilno oddahnjeno in vizualno prenažrto občinstvo je pričakovano bolj medlo trznilo, ko je na plan padla že znana skovanka o “berlusconizaciji”, ki naj bi se v tem primeru odvijala v Ljubljani pod vodstvom njenega “staronovega” župana. Bržkone se je v mislih dotičnega analitika pretakala predstava o medijski monopolizaciji, fuziji politike in gospodarskega lobija, tajkunizaciji in podobnih monolitnih blokih, ki nam praviloma po rokohitrski strokovni izdelavi padejo na glavo, nas omamijo in tako postanejo top mantra in agenda trenutnih zmedenih časov.
Temu so sledila nasprotna strokovna mnenja, kot se v samodeklarirani pluralni družbi spodobi. Janković sam bi oznako kategorično obsodil, saj zanj in njegovo listo velja le, da predvsem DELA in ne politikari, čeprav simpatizira z levico in njenim zdaj že mitičnim izročilom. Medtem je na javni RTV ZLO v oddaji “Odmevi” voditelj malce povedeževal in prostodušno dahnil, ali ni Janković s svojim modelom delavnosti, učinkovitosti, strokovnosti, predvsem pa nepolitičnosti tisto pravo, kar bi lahko učinkovito in plodno naskočilo tudi sam premierski fotelj.
Janković je na vprašanje o tovrstnih ambicijah odgovoril nikalno in tukaj je zadeva za zdaj potihnila in misleč, da je s tem tudi izginila, se je občinstvo udobno prevalilo na drugi bok. Nam pa ostaja zla slutnja, da zdaj res vse teče »i sve prođe«. Če še vedno mislimo, da imamo opraviti z berlusconizacijo, pri kateri bojda vemo, za kaj gre, se žal namakamo v napačnem sodu. Zadeva je morda še hujša od paradiranja in samopašnosti tega ali onega velikega mogula, saj obstaja nekaj drugega, kar nima tako jasnega obraza, ki pa tovrstnim pojavom mehko tlakuje vzletišče.
Novinarjeva izpeljava niti slučajno ni bila mimobežne narave. Iz ust ni ušla kar tako. Prišla je kot uvodna linija oddaje, in sicer po strašljivo samodejni poti, kot da bi bila že pošteno domača tako v glavah kot naših ušesih. Predvsem pa ni imela pretenzij, da gre za nekaj partikularnega. Ne! Gre za povsem novo linijo gospostva oz., kako naj bi se danes stvarem streglo. Njen nauk naj bi bil, če prosto povzamemo po Jankoviću, da ja politika postala tako umazana, izprijena in taka kurba, da jo imajo zdaj ljudje resnično dovolj. Torej prihaja na sceno nekaj novega.
Vedno več ljudi je trdno prepričanih, da nas politika vodi v pogubo. Beseda politika nedvomno izzove v mislih nekaj umazanega, moralno izprijenega, pohlepnega itd. Predstava o trdem delu pa nam vedno potegne na nekaj poštenega, moralnega, skratka nekaj, kar obeta bodočnost. Res je! Jankovićeva sondaža ljudskih čustev ni daleč od resnice.
“Staronovi” župan je torej še vedno v sedlu, ker ne politikari, temveč le DELA. In tukaj ima kaj pokazati. Stavek se sprva sliši čudovito pošten in morda celo požanje naše simpatije. Kaj pa se zgodi, ko začne ta zadeva prestopat meje in se denimo v obliki ideje ali ideologije razširi tudi na druga mesta in bolj politično obarvane funkcije in pozicije. Kaj se zgodi, ko ugotovimo, da naš trenutni premier in tisti pred njim in tako nazaj in naprej sploh nočejo več biti politiki in se iti politike, ampak da želijo predvsem DELATI, biti učinkoviti in nekaj narediti. To gotovo drži kot pribito! Politiki sami se izogibajo politiki in političnosti ter nobenih vprašanj ne želijo več politizirati.
Stvar se nam tukaj vedno bolj zapleta in mi ostajamo "bosonogi". Eden od razlogov je ta, da smo izgubili izredno pomembno ločnico, ki nam jo je k dediščini prispeval že dolgo mrtvi Aristotel. Gre za bistveno ločnico med politiko in politično tehnologijo. Ker nam je to dvoje padlo v eno, lahko streljamo le napačne kozle. Pod politično tehnologijo bi lahko uvrstili zadeve, kot so parlament, stranke, sistem volitev, celo funkcijo poslancev, skratka vse, kar politiko šele omogoča in jo na nek način organizira v okviru državne ureditve. Drugi pol, politika, pa je predvsem odnos, in sicer med enakimi in svobodnimi, torej med državljani, ki javno razpravljajo in sooblikujejo skupne zadeve.
Če je politika predvsem odnos med enakimi, se lahko odvija tudi in predvsem izven parlamenta, na ulici, v baru, v parku, na plaži, v medijih, kjerkoli državljani kot enaki med enakimi začnejo delovati v javnosti. Torej politika ni nekaj, kar obstaja samo po sebi in biva kot kurba pod streho parlamenta ali se zgodi kot čudež ob volitvah. Ker je politika odnos, se lahko pojavi in tudi izgine kot posledica skupnega delovanja državljanov. Gotovo pa ni neka stvar, ki jo nekam postavimo in tam živi na veke vekov.
Politiko še vedno samoumevno trpamo pod strehe institucij, kjer naj bi samodejno bivala. Podobno se je zgodilo z umetnostjo, le da se ta zdaj skuša prebiti ven iz muzejev, kjer je hirala. Ker politiki to ni uspelo, je počasi izginila in postala eno in isto z neštetimi parlamenti, strankami, poslanci in drugimi mehanizmi politične tehnologije. Politična tehnologija brez politike pa je lahko le tehnologija, vendar ne več vladanja, za to je še vedno potrebna politika, temveč vodenja in upravljanja, ki so po definiciji inženirske tehnike.
Tisti, ki vodi in upravlja, pa po definicij že vnaprej ve, kod in kam je treba, saj mu ponavadi sveti luč vizije razvoja ali pa misije napredka. In ko nam svetijo razni semaforji in vizije, pomeni, da ni več kaj dosti za razpravljat in izgubljat besed, saj načrt že obstaja. Lahko kakšno rečemo le o tem, kako tja priti, predvsem pa nam ostane le eno – delati, delati in še več delati. Politika pa ni ne poklic in ne delo, temveč delovanje, katerega cilj ni nikakršna učinkovitost, produkcija ali strokovnost. Ker pa ne ločimo več niti dela od delovanja, oziroma poiesis [pojesis] od praxis smo v še eni črni luknji več.
Danes sveto velja, da se politika vmešava v gospodarstvo, kulturo, družbo in tako dalje. Kaj pa če zadevo obrnemo in rečemo, da se gospodarstvo, kultura in družba vmešavajo v politiko do te mere, da so jo izbrisali z obličja sveta. Ostal nam je le kup sofisticirane politične tehnologije, kjer zdaj sijejo predvsem razne vizije in vizionarstva, predvsem pa logika dela, znanja, produkcije, konkurenčnosti in strokovnosti, torej zadeve, ki so doma v ekonomiji, še bolj pa managementu in upravljanju, ki so vse bolj naša neizbežna realnost.
Če mislimo, da se politika vtika v gospodarstvo ali obratno, smo na povsem napačni sledi, in kar lahko počnemo je le strokovno analiziranje njihovega parjenja in posledičnih mutantov. Za politiko preprosto ni več mesta! Namesto nje se je v strukturah politične tehnologije samoinštaliralo vodenje ali kar management sam. Če pa še vedno vztrajamo, da je politika kurba, jo bomo morali prej ponovno poiskati in obuditi od mrtvih in, zakaj ne, tudi zajahati.
Za občestvo vseh spolov spisal Igor B.
Komentarji
komentiraj >> Hi All
Timmygliva [25/09/2017]
Hi HI
odgovori >>
Hi
SayedMync [23/09/2017]
http://bulls.net.pl
[url=http://katcen.pl]http://katcen.pl[/url]
odgovori >>