Začetek letošnjega festivala prehodnih ali - z učeno tujko - tranzitornih umetnosti Sonica je bil silovit. Dogodil se je v Kinu Šiška in dogodil se je v velikem zamahu, z velikim pokom in s podobnimi velikopoteznimi pojmi, ki pritičejo raznovrstnim predstavam in performansom treh umetniških akcij, ki smo jim bili priča na torkov večer, dne 19. tega meseca.
Začetek letošnjega festivala prehodnih ali - z učeno tujko - tranzitornih umetnosti Sonica je bil silovit. Dogodil se je v Kinu Šiška in dogodil se je v velikem zamahu, z velikim pokom in s podobnimi velikopoteznimi pojmi, ki pritičejo raznovrstnim predstavam in performansom treh umetniških akcij, ki smo jim bili priča na torkov večer, dne 19. tega meseca.
Začelo se je z avstralsko avdiovizualno umetnico Sally Golding in tremi vnaprej pripravljenimi kompozicijami v prostoru. Če na kratko parafraziramo Levinasa, je obraz človeka tisto, s čimer se nam taisti človek odpre in nam omogoči vpogled v transcendenco sveta in v etično. V svoji enkratni obrazni podobi se nam torej vsakršna napaka ali namenska deformacija le-tega prikaže kot čudna, gnusna in odurna, v določenih primerih pa zaradi svoje grotesknosti celo smešna.
Spreminjajoča se filmska slika, ki je bila projicirana na telo Sally Golding, je v performansu z naslovom Face of another delovala prav po tem principu. Maske iz horror filmov so se izrisovale kot projekcije namišljene identitete na entiteto človeškega obraza in s tem samó sebi lastnega telesa. Identiteta nastopajočega se je v podobnosti s šokiranostjo prvih prestrašenih gledalcev filma, ki so zaradi ogromnega vlaka na zaslonu zbežali iz dvorane, sedaj pojavila kot izguba in zabris identitete sicer znanega obraza nastopajoče ustvarjalke.
V naslednjih dveh performansih, Composted Material in Super Grotesquarie, so njeni inštrumenti, s pomočjo katerih je projicirala slike na platno, postali zvočni objekti in zvočila druge vrste, pri katerih se zvočna slika transformira iz enega medija v drugega in s tem ustvarja preslikano konstrukcijo prvega. Drugi medij – v tem primeru glasba, natančneje mehanični nojz – je prvemu podrejena, a obenem osvobojena vsakršnih vezi z glasbo, kakršno poznamo v prevladujočih pomenih te besede.
Sally Golding je z metronomično natančno stroboskopsko lučjo za njenim pasom v zadnjem nastopu že napovedovala dogodek naslednjega nastopajočega, trojice Transforma. Splet videa, posnetega materiala in glasbe po besedah napovednika ni bil predstavljen »v nikakršnem hierarhičnem redu«. Rahlo nojzersko obarvano ambientalno šumenje, prepredeno s produkcijsko dodelanimi elementi bass glasbe, je v začetnih zamahih sprožalo nejasnost povezave z videom, ki je prikazoval človeka s kapuco pri delu z različnimi železnimi objekti v temni kleti. Kaj kmalu je postalo jasno, da je ena raven glasbe, predvsem tista ritmično usmerjena, ustvarjena v svetu prikazanega človeka na videu. Drugače povedano: taisti človek je s kontaktom različnih predmetov ustvarjal zvok in ta je bil uporabljen v produkciji glasbe.
Povezava videa je nastajala v sprotni kreaciji muzike in je z vsako minuto bolj in bolj pritegnila poslušalčevo in gledalčevo zanimanje. Glasba pa je s svojim ritmom in večkratnim počasnim vzpenjanjem atmosfere vzbujala željo in občutek klubskega zvoka, le da je bil ta vedno znova utišan in potešitve v popolni predaji glasbi – kakor bi lahko označili dogajanje na različnih partijih – ni bilo. Še več, postavlja se vprašanje subverzivnosti glasbe na kraju, kjer se ta pojavlja kot elitna kultura – konkretno na festivalu Sonica – in njene klišejske nedoslednosti in želje po razlikovanju od masovne tehno kulture. S tem jo seveda spodbuja, da se spreminja, v zraku pa ostaja prav temeljno vprašanje reza med različnimi stopnjami glasbe, ki se s tem ustvarjajo.
Kot tretji in zadnji nastopajoči pa se je predstavil za projektom Entartete Elektronische skriti francoski ustvarjalec Kevin Bartoli. Predstavlja se kot del širše skupine RYBN, kateri bi lahko nadeli označevalce zvočnega terorizma in ekonomske dekonstrukcije. Entartete Elektronische je po dveh nemotečih performansih postregel z izjemno težkim in silovitim zvočnim aktom, ob katerem je bila na steno projicirana črno-bela preproga premikajočih se črt. Primarnost zvoka se je kazala v njenem terapevtskem učinku in zvočni valovi, ki so obkrožali poslušalce, so nekatere izmed njih kaj kmalu prikovali na tla in jih posedli. Intenzivnost glasbe je piscu te recenzije sprožila bolečino v spodnji levi enici – s tem mislim na zobe -, ki še do danes ni popustila. Zvočni terorizem par excellence, v katerem sta na glavne strune igrala prenosnik in za njim skriti zlovešči pogled Kevina Bartolija.
Trije povsem različni nastopi so začetni večer letošnjega festivala tranzitornih umetnosti Sonica predstavili v izjemno dobri luči in s tem odprli obilico razmišljanj, vprašanj in emocij. V začetku tega sestavka omenjena silovitost je sedaj razložena, današnji petek pa kar vabi, da si v Gala Hali ogledate enega izmed vrhuncev tokratnega festivala. To bo nastop projekta Kelpe Live, združek Kelpeja, pod katerim se skriva Britanec Kel Mckown, in bobnarja Chrisa Walmsleya, njun zvok pa – na hitro povedano - združuje Warpovske base, minimalizem in funk.
Kljub razbolelim zobem se je tekst zapisal Andreju Tomažinu
Komentarji
komentiraj >>