Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Kako postati begunec? (2882 bralcev)
Ponedeljek, 25. 10. 2010
Romana Z.



Na obravnavo v Državnem zboru čaka predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti, ki naj bi zakon v kritičnih točkah omilil. Kakšne so posledice kritične zakonodaje za tiste, ki si želijo postati begunci? In "izboljšave"?

V celoti.


Odnos, ki ga do beguncev in prosilcev za azil goji Evropska unija, pa tudi naša država, je odličen pokazatelj razlike med  spoštovanjem človekovih pravic v teoriji in praksi. Področje azila oz. mednarodne zaščite je zato zanimivo opazovati iz več razlogov. Zgodbe posameznikov, ki prebegnejo in prosijo za pomoč v tuji državi, nam kažejo edinstven vpogled v njihovo pretresljivo realnost, praviloma zelo drugačno naši. Poleg osebne ravni pa se pri beguncih odpirajo še druga vprašanja. Kako visoko v očeh državne politike in prava kotira spoštovanje človekovega dostojanstva naproti ekonomskim interesom in zaprtim mejam države? In kako to ureja pravo? V primeru mednarodne zaščite oz. azila se ravnotežje med učinkovitistjo postopkov na eni strani in pravičnostjo le teh na drugi odločno preveša v smer ožanja temeljnih pravic prosilcev.

V oris evropske realnosti, katere posledica je tudi slovenska azilna politika, naj omenimo primer, o katerem smo v preteklosti obširno poročali. Evropska agencija za nadzor meja držav članic Evropske unije imenovana Frontex, je privzela v lanskem letu novo strategijo. Begunce in migrante, ki se evropski obali približujejo s čolnom, vrača nazaj na afriško obalo. Četudi v roke diktatorskih držav z dolgim seznamom kršitev človekov pravic. Praksa je radikalna do te mere, da so lansko leto kljub vednosti, da se potniki utapljajo, le tem odrekli pomoč. Tako se je junija lani skupaj s čolnom utopilo okoli 70 migrantov, večina beguncev iz eritreje. Tako Malta kot Italija sta bili s situacijo utapljajočih seznanjeni in bi jim lahko priskočili na pomoč. Ta dokumentiran primer je sedaj na Evropskem sodišču za človekove pravice.

Ostale Evropske države zaradi teže problematike in strahu pred pritiskom migrantov, ki prihajajo preko morja, enostavno spregledajo tovrstna dejanja, ki so brez dodatne potrebe po komentarju vredna skrajnih obsodb.

Vrnimo se v Slovenijo, kjer je letos do sredine meseca oktobra zaprosilo za mednarodno zaščito 134 ljudi. Od teh je bil status begunca priznan 12 osebam.

Slovenija je na podlagi sprejete zakonodaje, ki ureja področje azila, v zadnjih letih prejela ostre kritike s strani UNHCRa, Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. Prav tako so na kritičnost situacije opozarjale domače nevladne organizacije, ki so aktivne na tem področju.

Zakon o mednarodni zaščiti, ki je bil sprejet leta 2008, je precej znižal prej obstoječe standarde in posledično bistveno otežil situacijo prosilcem za azil. Trenutno pa na obravnavo v Državnem zboru čaka predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti, ki naj bi zakon v nekaterih kritičnih točkah omilil. V debato o nujnosti sprememb zakona se je vključil tudi Varuh človekovih pravic, ki opozarja na nujnost višjega standarda varovanja pravic prosilcev za mednarodno zaščito.

O delavnih obiskih nevladnih organizacij pri Varuhu človekovih pravic in predlaganih spremembah Zakona o mednarodni zaščiti, ki naj bi olajšale neutemeljeno restriktivnost, smo govorili s Pravno informacijskim centrom nevladnih organizacij, Katarino Bervar Sternad.

Zdi se jasno, zakaj je za prosilce ključnega pomena, da imajo pravno pomoč zagotovljeno že ob oddaji vloge. Znajdejo se v tuji državi, kjer ne poznajo niti jezika niti zakonodaje. Na podlagi intervjuja, katerega pomembosti se praviloma ne zavedajo, se pripravi vloga, ki odloča o njihovem nadaljnem življenju. Spisana je brez pomoči pravnika, ki bi prosilcu svetoval in dodatno razložil potrebno. Četudi jim je pravna pomoč zagotovljena na drugi stopnji, torej po tem, ko prejmejo negativen odgovor, je vloga, ki so jo oddali, še vedno odločilna podlaga na kateri sodišče odloča o njihovi usodi.

Četudi bo zakon spremenjen in bo pravna pomoč možna že na prvi stopnji, s tem težave še niso odpravljene. Pravniki, ki zastopajo prosilce, nosijo naziv “svetovalci za begunce”. Le ti se soočajo ne le z zelo specifičnim in zahtevnim poljem prava, ampak tudi z zelo nizko motivacijo s strani države, da bi bili na tem polju aktivni. Namreč po Zakonu o mednarodni zaščiti so plačani le po polovični odvetniški tarifi.

Kakšne so torej posledice klavrnega plačila svetovalcev za begunce?

Dejstvo, da sta aktivna le dva svetovalca za begunce, med katera se je v letošnjem letu razporedilo okoli 130 prosilcev, je vsekakor zgovorno. Novosti zakona v pripravi se vprašanja slabega financiranja svetovalcev za begunce, ki se zdi ključnega pomena za očitno pomanjkanje aktivnih pravnikov na tem področju, ne dotikajo.

Očitna preobremenjenost odvetnikov Maje Ramšak in Andreja Žabjeka, ki s prosilci redno delata, ni edina težava, s katero se soočata.

Zdi se, kot da gre za dobro planirane zakonske omejitve: pravnikom, ki se ukvarjajo s področjem azila, država odmeri polovično plačilo, kar rezultira v očitno pomankanje svetovalcev za begunce. Aktivni svetovalci so pri količini negativnih odgovorov, ki jih prosilci dobijo, več kot očitno preobremenjeni in za piko na i je rok za pritožbo za negativen odgovor le tri koledarske dni. Logično vprašanje, ki sledi je, kako kvalitetno pritožbo na odločbo, ki prispe v roke prosilca praviloma v petek in s katero se na isti dan prvič seznani odvetnik, je sploh mogoče pripraviti do ponedeljka?

V nasledji oddaji bomo govorili z aktivnimi svetovalci za begunce in jih vprašali za njihovo mnenje in izkušnje.

Ravnotežje med učinkovitostjo postopkov in pravičnostjo je bilo s sprejetjem Zakona o mednarodni zaščiti več kot očitno porušeno na račun pravičnosti postopkov prosilcev.

V Sloveniji ni redkost, da so prosilci v postopku tudi več kot tri leta. O njihovem življenju v Azilnem domu in posledicah smo govorili z Matjažem Ovnom, ki je s prosilci delal kot prostovoljec. Kot študent Fakultete za socialno delo je prakso opravil v Azilnem domu, kot prostovoljec je več let sodeloval s Slovensko filantropijo. Letos je zagovarjal diplomo kar pred Centrom za tujce v Postojni v okviru IZHODa, pohoda in iniciative, ki opozarja na negativne posledice ustanov zaprtega tipa. Naslov njegove diplomske naloge je: “Pojav »institucionalne nevroze« ter drugi negativni vplivi življenja v Azilnem domu na prosilke in prosilce za mednarodno zaščito.”

Za konec smo prebrali nekaj izjav prosilcev za azil, ki jih je Matjaž pridobil za diplomsko nalogo na podlagi intervjujev. Vse izjave so zaradi zaščite identitete prosilcev anonimne.

Rekli so, da je bil oče bolan, ampak zbolel je zaradi življenja v Azilnem domu. Zdaj sem brez matere in očeta. Imam samo še brata in sestro. Tudi hišo so nam požgali. Pokazal sem ti slike. Nimam se kam vrniti. Tudi mene so udarili. Vidiš, tukaj so mi razbili glavo. Jaz potrebujem miren kraj da si odpočijem.”

Včasih se mi stemni pred očmi, tresejo se mi roke. Dali so mi Persen Forte. Rekli so mi, da so močne. Da nimajo močnejših. Moram k psihiatru. Včasih sem sam in govorim. Potem se žena zbudi in mi reče, naj že ležem in zaspim. Ampak jaz ne morem. Kdaj pa kdaj pomislim, da bi vzel vrv in se obesil. Ampak ne morem se obesiti. Zaradi otrok. Kako naj živijo sami.”

To vse povzroča psihično nervozo. Če že leta čakaš, jaz npr. skupaj že štiri leta, od tega od drugega prihoda osemnajst mesecev, ti je vsak dan hujše, vse bolj si nervozen. Seveda je težko, ne vem, kaj bi ti rekel. To je psihična obremenitev. Tukaj je veliko ljudi, ki jemljejo pomirjevala.”

Čakamo, spimo, ne vemo, kaj se dogaja. Nekateri ljudje so pogosto zaskrbljeni, potem ko dobijo negative. Jaz še zmeraj nisem dobil niti pozitiva niti negativa, ničesar. Poskušal sem storiti samomor. Prepričan sem bil, da je bolje, če se ubijem.”

Tudi drugi ljudje imajo psihične težave. Ne mislijo na samomor, to je morda zadnji korak. Mnogi pa iščejo psihiatrično pomoč, ker upajo, da jim bodo pomagali. Če živiš tukaj eno leto in potem dobiš pozitiv in greš ven, si utrujen. Telesno in duševno si utrujen. Ne moreš preklopiti na normalno življenje. Ne rabimo pozitivov oz. negativov, rabimo normalno življenje. Da greš lahko v šolo, kamor hočeš. Ni treba, da mi Slovenci dajo avto ali karkoli, samo normalno življenje.”

Oddaja En azil prosim bo znova z vami zadnji ponedeljek v mesecu novembru.



Komentarji
komentiraj >>