»Dve krat dve«, bi se lahko glasila forma sinočnjega XL koncerta v Menzi pri koritu. Dva para bendov na dveh turnejah, dva headlinerja, dve predskupini na enem dogodku, ki je dvojici združil v uspešen koncert.

Otvoritev ob za marsikoga očitno prezgodnji uri je pripadla solo projektu belgijca Paul-a Labrecque-a, ki nastopa pod imenom Head Of Wantastiquet. Gre za projekt v širokem smislu kantavtorske narave, ki se hkrati opira na krhke folk tradicije, kot tudi sodobnejši eksperimentalni pristop. Glavnina sinočnjega nastopa je tako temeljila na pobrenkavanju in godenju z violinskim lokom po kitari in bendžu, ki je predstavljalo zgolj osnovo za nadaljnjo obdelavo zvokov s pomočjo raznih zvočnih procesorjev. Head Of Wantastiquet je tako drobne zvoke bendža in kitare namnožil v repetitivno in masivno zvočno gmoto. Nekako v skladu s paradigmo, kako z malim vložkom proizvesti čim večji rezultat.

Naslednji bend Abe Vigoda, ki ob No Age velja za glavne predstavnike v zadnjem času močno popularnega novega kalifornijskega punk-rock vala, je nastopil pred že kar kulturno napolnjeno Menzo, s čimer so bil izpolnjeni vsi objektivni kriteriji za dober nastop. Bend, ki je na Myspaceu sicer registriran že vse od leta 2004, je stopil pod žaromete svetovne javnosti predlani ko je izšel njihov tretji album imenovan Skeleton. In prav v tem obdobju se je po zaslugi približno sočasnih izdaj prvih dveh plošč benda No Age začelo govoriti o novi losangeleški sceni in omenjenima bendoma, kot glavnima predstavnikoma. Tako sploh ne čudi da so se Abe Vigoda in No Age, slednji predvsem po zaslugi odličnih kritik veljajo na nekakšne »starejše brate«, odpravili na skupno turnejo. Abe Vigoda glede na klasično kitara-bas-boben-klaviature-vokal zasedbo ustvarjajo relativno inovativno glasbo, predvsem po zaslugi sinkopiranih ritmov odličnega bobnarja, v kombinaciji z odmevajočim, vse od Briana Wilsona dalje, že kar značilno kalifornijskim zvokom kitare. Tako zapakirane popevke dobijo v živo prepotrebno energijo, ki je je na njihovih ploščah mogoče malce manj.

Ob treh premierah so Red Sparowes edini povratniki sinočnjega četverčka, saj so pred tem že dvakrat nastopili v Ljubljani. Sicer že kar nekaj let nazaj, v obdobju ko je bil postrock v Ljubljani znotraj alter scene ena bolj trendovskih zadev. Po številu obiskovalcev njihovega sinočnjega koncerta sodeč, lahko sklepamo, da so si Red Sparowes v tem času uspeli ustvariti dovolj kredibilnosti in posledično zvestega poslušalstva. Sam koncert se je začel z manjšo zamudo tehnične narave, takoj zatem pa je sledil prvi zvočni sunek. Ker nisem ravno poznavalec njihove diskografije, me je najbolj presenetila, na trenutke že prav hardrokersko-metalska intenzivnost njihove glasbe s precej manj, za postrock značilnimi tihimi večminutnimi suspenzi, ki jim praviloma sledijo glasni izbruhi. Red Sparowes so tako upravičili vsa pričakovanja, saj jim je kljub daljšemu nastopu uspelo obdržati pozornost poslušalstva in potrditi status enega izmed nosilcev koncerta.

Kot zadnji so nastopili No Age, bržkone najbolj pričakovan bend in to predvsem po zaslugi pred nedavnim izdane plošče Everything in Between, ki je kritiško-poslušalskih krogih požela salve hvalnic. Deklarirani kitarsko bobnarski dvojec, ki v živo nastopa s pomočjo tretjega člana, ki proži samplerje in klaviature je že ob pogledu na opremo razstavljeno na odru obetal zvočni šus, ki se je potem tudi zgodil. Predvsem po zaslugi kitarista in njegovih treh ogromnih ojačevalcev, ki so z zvokom, v katerem se skriva vse od paritvenih klicev sinjega kita, do piščali iz Divjih Bab, dobesedno odpihnili sprednjo-desno stran Menze. Leva stran je k sreči nudila bolj uravnoteženo a še vedno kot pustni krofi mastno in kompaktno zvočno sliko, ki je brez prekinitev suvala od prvega do zadnjega komada. Koncert sta zaključila Randy Randall in Dean Allen Spunt kar sama, zgolj s kitaro in bobni, kar je bil morda pogojno rečeno najslabši del sicer odličnega nastopa No Age, a to očitno nikogar izmed zbranih ni preveč motilo.

Na koncu se je tudi vprašanje kdo je bil komu sinoči headliner oziroma predskupina izkazalo kot povsem nepotrebno, saj so vse štiri nastopajoče zasedbe dobro opravile svojo nalogo in skozi cel večer obdržale publiko na nogah.


Primož Vozelj






avtor videa: Igor Pavkovič- Recky