David Zambrano, veliko ime svetovne plesne skupnosti, je preteklo sredo zaključil gostovanje v Ljubljani in v Španskih borcih priredil dogodek, ki ga je naslovil kar - Improvizacije Davida Zambrana.
Za konec pa smo omenili še eno gostovanje mednarodne plesne produkcije na slovenskem odru. V soboto je Kino Šiška obiskala kompanija Ben J. Riepa, ki se je reklamirala s sloganom: najnovejša predstava provokativnega nemškega koreografa – Pasji dnevi.
David Zambrano, veliko ime svetovne plesne skupnosti, je preteklo sredo zaključil gostovanje v Ljubljani in v Španskih borcih priredil dogodek, ki ga je naslovil kar Improvizacije Davida Zambrana. Rojen v Venezueli, je 15 let preživel v New Yorku, nato pa se bazično nastanil v Amsterdamu, kjer živi in dela še danes. Vendar pa Zambrano uveljavlja in razvija idejo pojmovanja improvizacije kot kulturne izmenjave, kar pojasni njegov obisk 40. držav ter seminarsko poučevanje približno 30.000. gibalcev doslej.
Zambrano je eden tistih, ki so se za imperativ gibalne umetnosti odločili šele kasneje; po zaključku vojaške akademije in študija računalništva. Začetki Zambranovega poplesavanja tako sodijo v lokalne diskače po naseljih Venezuele. Ko pa se je odločil profesionalno lotiti se študija plesa in improvizacije, je matematično znanje ostalo ob njem. Učil se je, kako nezavedno meriš, medtem ko improviziraš – in s tem prišel do odkritja, da obstoji naravna logika za delovanje in merjenje količine časa in prostora, ki so za kontinuirano kreiranje nujna.
Sprva instinktivna logika je po 20.letih dela postala ozaveščena – in Zambrano jo izpostavlja kot eno izmed njegovih improvizacijskih skrivnosti. On sam se poimenuje kalkulativni improvizator.
DAVID ZAMBRANO na youtubu:
http://www.youtube.com/watch?v=qiARge3zk6w&feature=share
Da je Zambrano v svoji karieri sodeloval z velikimi imeni kot so Meg Stuart, Sasha Waltz, Anne Teresa de Keersmaker, Mark Thompkins, Akram Khan idr., je znano. Omenimo pa njegov prvi solo, Para Carmen, ki je bil poklonjen njegovi materi, na katere pogreb v Venezuelo ni mogel priti. Direktno z letališča je romal v studio in ure in ure plesal. Rezultat je bil njegov prvi solo.
Če bi skušali opisati gibalno kvaliteto Zambrana, bi laiku lahko rekli: pomešaj tragično dramatičnost Almodovarjevih likov, eksplozivnost in tike Jackie-Chanovih napadalnih akcij ter stopalnost indijske plesne tradicije. Nato pridodaj še Zambranu lastno, širše prepoznavno, flying low tehniko, ki se igra, gnete in norčuje iz enosmernosti gravitacijskega koda.
TRADICIONALNA INDIJSKA PLESNA UMETNOST na youtubu:
http://www.youtube.com/watch?v=SgiLOzFQh14&feature=related
V uri trajajoče improvizacije smo tako naleteli na različne reakcije občinstva; sprva so se tej nenavadni gibalno-pojavni personalni tvorbi mnogi zahihitali. V prvem delu je Zambrano gibalnemu liku, ki ga je upodabljal, pridodal kakšen pikanten namigič na prvo žogo, potem pa se je sčasoma stvari lotil malo bolj konkretno oz. se ljudem več ni hihitalo. Čeprav bi morali poudariti, da je bila v ospredju sola ves čas gibalno-improvizacijska kvaliteta, pa to za seboj potegne tudi ne najbolj jasno in očiščeno pomenskost vsega dogajajočega. Ok. Gre za impro. Gibalni impro. A kljub temu se v drugem delu, Zambrano preobleče v oblačila indijskih svečenikov in nas uvodno nagovori: ''to je za Vas, ki ste od tod in ste tako zelo katoliški''. Nato zimitira neko dramatično, kruto, samo-pomilovalno gibalno sago s pridihom neke verske, včasih z očmi v strop uprte blaženosti. Celotna improvizacija se potem zaključi v senčnem ozadju, stoje, ko Zambrano z rokami prekrižanimi na prsih, v ostanek časa dvigne oba sredinca in se še vedno drži tako slovestno.
In kaj bi gledalec ob vsem tem rekel? Nič kaj preveč. V zobe je dobil gibalno ekspresijo, ki si prizadeva za kakršnokoli prosto, individualno impresijo. David Zambrano je mojster. Mojster vodenja in vpijanja pogledov. Mojster, ki mu pogled drugega laska in mu je le-ta za oder pre-potreben. Mojster, ki ga neznana situacija polna bolščeče pozornosti še zdaleč ne spravi iz tira. Suvereno se je pač loti z jezikom. Pokaže ga s profila, en fac (en fas) ter ob spreminjajočih se hitrostnih diktaturah. Pa glej gledalec, kako se služi simpatiziranju s kuščarji!
Za konec naj omenimo še eno gostovanje mednarodne plesne produkcije na slovenskem odru. V soboto je Kino Šiška obiskala kompanija Ben J. Riepa, ki se je reklamirala s sloganom: najnovejša predstava provokativnega nemškega koreografa – Pasji dnevi. Kar pa je žal postalo pasje v tokrat stolno obremenjeni dvorani Kina Šiške, je bilo pravzaprav samo spremljanje in konzumiranje predstave. Tovrstne kvalitete odrskih uprizoritev obetajoč in vsestranski program Kina Šiške ne potrebuje. Še več. Ne potrebuje odrskih uprizoritev, ki bi legitimirale odhod iz dvorane po pretekli polovici predstave. Škoda je ostrih besed, pa vendar; v času, v katerem je dovoljeno vse in se kratkočasimo s kolaži ''kr češ'' in ''kr neki'', se bolj kot kdajkoli zastavlja nuja osnovnega, otroško -lahkega in zdravo-razumskega vprašanja: kaj, kam, zakaj in čemu?
DELO BEN J. RIEPA na youtubu:
http://www.youtube.com/watch?v=V-mj8I5bBKc
Mogoče za Ben. J. Riepa zgolj poudarimo, da če človek izbere dobre in potencialno sposobne odrske ustvarjalce, ki so pripravljeni delati, potem je škoda, da se, medtem, ko se slačijo, pojejo, blodijo, maltretirajo, spogledujejo nihče ne vpraša: ,,Zakaj pa vendar?'' Najbolj banalno in ne glede na vse; vsak zakaj mora imeti svoj zato. Na odru toliko bolj!
RŠ ZA KARTE SPET ŽICA ARIANA.
Komentarji
komentiraj >>