Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BRGS TIME: Planetarium Sequence (Eat This Production, 2010) (ponovitev 13. 11. 2010 ob 00.30) (2021 bralcev)
Sobota, 6. 11. 2010
Tit Podobnik



Bobnar Jaka Berger si je v različnih kolektivih skozi zadnji dve leti dodobra uklesal prostor v žanrsko brezimnem glasbenem področju pri nas. S Planetarium Sequence nas spominja na njegovo plodno sodelovanje s Samom Šalamonom, Achillejem Succijem in Ayem Shimuro ... (v celoti!)
* Kaj se zgodi, ko nek avtor pri svoji glasbeni rasti oziroma bolje rečeno, gradnji, zaradi takšnih ali drugačnih razlogov v svojem diskografskem opusu nek material izpusti in ga potem v javnost plasira z zamudo? Če je zamuda prezentirana kot ponovna najdba starih posnetkov in se gradivo umesti v nek opus dvajset let kasneje, je navadno precej jasno, kakšen odziv publike se lahko pričakuje. A v danes obravnavanem primeru pač ni tako, šlo je, verjamem, predvsem za neko prepričanje v ekskluzivnost in draž zasedbe, ki enostavno ne sme ostati neobeležena z zvočnim zapisom, če se je ta že zgodil. V času samega nastanka posnetkov toliko bolj, saj bi nadaljeval zvočno pot plošče Bas Trio, izdane pri italijanski založbi Splasch leta 2006. In vendar so to zgolj zlobne in neosnovane špekulacije, saj je treba priznati, da je obravnavani album Planetarium Sequence izdelek, s katerim je naš prostor bogatejši za konkretno, med jazzom, improvizacijo in progresijo plavajočo ploščo. Iz vidika Jake Bergerja pa lahko samo ugibamo, kaj bi album prinesel pred kakima dvema ali tremi leti, ko je bil dejansko posnet in bi predstavljal prvi konkretnejši odraz kontinuitete enega perspektivnejših slovenskih bobnarjev.

Na srečo je Berger kmalu ugotovil, da je stanje pri založbah pač takšno, kot je, in ustanovil lastno DIY založbo EathThis Production. V nasprotnem primeru si luksuza špekulacij s prejšnjega odstavka najverjetneje ne bi mogli privoščiti. Tako pa je vključno z demoti pred nami že sedma izdaja tvrdke, ki si vztrajno utira pot med neodvisnimi založbami pri nas. Album Planetarium Sequence je sicer, kot je bilo posredno že omenjeno, nastal leta 2007 v takrat aktualni kolaboraciji med Bergerjem, kitaristom Samom Šalamonom in pihalcem Acchilejem Succijem, na posnetkih pa se jim pridruži še v Veroni delujoča japonska čelistka Aya Shimura. Da se jedro zasedbe pozna že od prej, je jasno od samega začetka, saj sta Succi in Šalamon stara znanca s plošč, s katerimi je Šalamon vzpostavil svojo glasbeno identiteto. Nadalje imajo vsi trije z Bergerjem za seboj prvenec BRGS Time, imenovan Bas Trio, ki je prejel pozitiven odziv denimo tudi s strani All About Jazz. Če omenim še, da je Shimura sodelovala na plošči Re: Pasolini, kjer je poleg Succija združila moči z nekaj eminencami italijanskega jazza, postane jasno, da gre za precej težko izdajo, še toliko bolj zato, ker jo bomo le stežka kdaj slišali v živo. V nekem intervjuju je Berger namreč jasno izrazil razočaranje nad tujimi glasbeniki, ki pridejo v studio odigrat ploščo, potem pa od njih ni več nobenega odziva.

Pustimo sedaj končno ves balast nakladanja ob strani in se posvetimo zvočnemu zapisu, ki vsekakor predstavlja premik v Bergerjevem raznolikem opusu ustvarjanja. Če so se na Bas Triu skladateljske zadolžitve še porazdelile med vse sodelujoče glasbenike, gre pri Planetarium Sequence za izključno Bergerjeve kompozicije. Te toliko bolj izpostavijo njegovo prepoznavno, ne toliko na moči, kot na melodičnosti bazirano bobnanje. Skozi to melodiko je bil Berger vedno učinkovitejši pri subtilnih pasažah, pa naj gre za improvizacijo ali ukleščeno temo, in na albumu to s pridom izkorišča. Tudi udarnejši deli, če jim tako sploh lahko rečemo, so namreč odigrani s pritajenim smislom za tenkočutno božanje ušes. Kratek improvizacijski vložek sredi plošče je tako presenetljivo nežen, kvari pa ga samo klišejski shredderski doprinos Šalamona. Sicer pa kar nekaj slovenskih jazz kitaristov z Igorjem Bezgetom na čelu rado stereotipizira vrhunce in s tem moramo pač živeti.

Skozi druge skladbe česa podobnega ni zaznati, saj kvartet deluje kompaktno in umerjeno, nadalje pa se zdi, da je vsega ravno prav. Teme se gibajo na razpotju med jazzom in fusionom, nikoli pa se posameznik v kolektivu ne uspe preriniti v ospredje, kar lahko hkrati dojemamo kot prednost in slabost plošče. Prednost v smislu, da so vsi podrejeni skupnemu jeziku, slabost pa, da so ukleščeni v toge kompozicije. Dojemanje tega precepa kot slabosti ali prednosti je potem odvisno od percepcije vsakega posameznega poslušalca. Sam bi se prej nagibal k prvemu, saj gre navsezadnje za bobnarjevo ploščo, kjer tolkalna melodika potrebuje dopolnitev in ne kričečo nadgradnjo. V tem pa se vsekakor izkaže ter Bergerja prikaže kot izdelanega glasbenika in avtorja skladb.

pripravil Tit Podobnik


Komentarji
komentiraj >>