Številni štanti so bili razporejeni v štirih halah, v eni od njih pa so se nahajali celo v dveh nadstropjih. Število vseh založb, ki so sodelovale na sejmu, je presegalo številko 800, vse skupaj pa se je dogajalo na površini, večji od 31 tisoč kvadratnih metrov. Res gre za ogromen sejem, za ogled katerega človek potrebuje najmanj cel dan, v kolikor se mu uspe spretno prebijati skozi skorajda nepregledne mase ljudi.
Od 25. do 31. oktobra je na beograjskem sejmu, prostoru, katerega že ime pove, da je namenjeno sejmu in podobnim zadevam, potekal Beograjski sejem knjig, tokrat že 55. po vrsti. Gre za poznan kulturni dogodek, ki ga bojda obišče največ ljudi. To utegne biti presenetljivo glede na naivno romantično predstavo nekaterih profesoric za srbski jezik in književnost, da danes mladina nič več ne bere in samo visi na internetu, za razliko od časov, ko je bila mlada ona in so vsi brali kot nori. Po drugi strani pa to vseeno ni tako zelo presenetljivo glede na to, da je za številne dijake obisk sejma obvezen. No, pa preidimo k sejmu.
Beograjski sejem knjig je močno oglaševan in poznan dogodek, za katerega je slišal in ga verjetno tudi vsaj enkrat obiskal skoraj sleherni Beograjčan oziroma Beograjčanka. Tokrat se je sejem otvoril 25. oktobra s svečano otvoritvijo in govorom Lasla Vegla, pisatelja sodobne madžarske in srbske književnosti. Nekaj besed je pridala tudi Osa Lind, švedska književnica, ki ustvarja predvsem za otroke. Švedska je bila namreč častna gostja letošnjega sejma, kar pomeni, da je na sejmu prisostvovalo okoli 20 švedskih pisateljev, dogajanje na njihovem štantu pa je spremljal program v obliki raznih manifestacij in delavnic pod naslovom Glasovi Švedske.
Poleg švedskih založb so na sejmu prisostvovale in prodajale tudi prenekatere druge založbe iz tujine, torej ne iz Srbije – omeniti velja založbe iz Japonske, Angole, Irana in Izraela, prvič pa so svoje štante razprostrle tudi založbe iz Slovenije in Nizozemske. Poleg številnih založb so imele svoja reklamna mesta tudi nekatere fakultete, podjetja, ki se ukvarjajo tudi s čim drugim kot s knjigami, prisoten je bil tudi štant vojske in pa seveda - brez tega v Srbiji na državnih in bolj uradnih zadevah ne gre - pravoslavna cerkev. Dogajanje na štantnih so poleg razstavljenih knjig, ki jih je obiskovalec lahko prebiral, popestrile razne promocije, predavanja in diskusije.
Številni štanti so bili razporejeni v štirih halah, v eni od njih pa so se nahajali celo v dveh nadstropjih. Število vseh založb, ki so sodelovale na sejmu, je presegalo številko 800, vse skupaj pa se je dogajalo na površini, večji od 31 tisoč kvadratnih metrov. Res gre za ogromen sejem, za ogled katerega človek potrebuje najmanj cel dan, v kolikor se mu uspe spretno prebijati skozi skorajda nepregledne mase ljudi. Gužva postane res neznosna, ko se pojavi kakšen slavnež, ki podpisuje svoja dela, kot se je zgodilo, ko je Kusturica podpisoval svojo knjigo. V takih primerih situacijo rešujejo bari, ki se nahajajo v halah, na obrobju štantov, kjer človek lahko nekaj popije in pokadi kakšno cigareto, če pa ga zagrabi lakota, lahko zunaj tudi kaj poje.
Poleg velikega oglaševanja in popularizacije – na sejmu se je pojavil tudi predsednik Srbije Boris Tadić – sejem zaznamuje velika gužva. Mimogrede, letos je bilo po besedah organizatorja prodanih 125 000 vstopnic in res veliko število knjig. Škoda je, da cene knjig, razen nekaterih izjem, niso kaj pretirano nižje kot sicer v knjigarnah. Res pa je, da se, v kolikor smo vztrajni in imamo čas in voljo, lahko dokopljemo do marsikatere zanimive in redke knjige, ki jo lahko kupimo po ugodni ceni.
Za konec bi še povedal, če to do zdaj ni bilo dovolj jasno izpostavljeno, da gre bolj za oglaševalski kot za kulturni dogodek, kar je v času neoliberalizma postala stalnica. S tem pa moto letošnjega sejma - „pamet u glavu“ - ni najbolj primeren. Verjetno bi bil bolj realen moto »pare u džep«.
Na beograjskem sejmu knjig se je gužval Želc.
Komentarji
komentiraj >>