Ponedeljek, 8. 11. 2010
Zdi se, kot da v rožančevski poetiki veliki premiki venomer ležijo v preteklosti. Junaki se navzven zapirajo, ker so si bili nekoč že porezali zobe. Zgodovina taboriščnega in drugačnega zaporništva je često več kot zgolj nakazana. Ostaja pa impresionistična sublimnost malih dejanj in predvsem seks, ki naj prinese življenja v sivo, intenzivno mapirano ljubljansko resničnost.
Proza Marjana Rožanca je bila v slovenski intelektualni javnosti deležna razmeroma obširnega premišljevanja, javne prepoznavnosti pa kot literat ni bil nikoli deležen. Spadal v tisto občutljivo obdobje po vojni, ko se je slovenska literatura razvijala stran od togih programskih vzorcev in pridobivala univerzalnost tematik in občutenja.
Ta osvoboditev literarnega subjekta iz zgodovine in na ljubljanske ceste je pri Rožancu realizirana tako popolnoma kot pri Smoletu in Kovačiču, le da se tu v fekundnosti življenjskega brbotanja izgubi še sleherna smernica, poslednja nit, ki prvoosebnega protagonista dela izjemnega in ga kot človeka z misijo oddaljuje od socialnega okolja.
Pod vplivom Camusa in italijanskega filmskega neorealizma so junaki Rožančeve proze postali točen odlitek usode neke generacije na povojnem razpotju. Smoleta je določal bohemski ekscepcionalizem in Kovačič je samega sebe postopoma delal v živ spomenik, ki ga je lastna spominska diorama izvzela iz tistega, kar je bivalo okoli njega. Rožančevski heroj se prej nagiba k zunanjemu dejanju, da bi na svet vtisnil svoj pečat, a se je temu nagibu v Rdečih zajčkih že odpovedal.
Zdi se, kot da pri Rožančevi poetiki veliki premiki venomer ležijo v preteklosti. Junaki se navzven zapirajo, ker so si bili nekoč že porezali zobe. Zgodovina taboriščnega in drugačnega zaporništva je često več kot zgolj nakazana. Ostaja pa impresionistična sublimnost malih dejanj in predvsem seks, ki naj prinese življenja v sivo, intenzivno mapirano ljubljansko resničnost.
Kot sem omenil prej, avtorju uspe brez v posamičnih primerih pričarati usodo povojne generacije babilonskih ujetnikov in večnih židov in to z vztrajanjem pri intimnih usodah. Življenje je reducirano na zunanje bivanje, a ravno njegova razpršenost kaže na pristne bivanjske vzorce. Ujetost in neuvrščenost v svet povojne sedanjosti je seveda zgolj duh pripovedi, ki brstijo od vsakdanjih situacij in dialogov.
Rožančevski teritorij je tako vsakdanja interakcija, ženske in Ljubljana. Slednja je v svojih povojnih razsežnostih raziskana do obisti. Če sem rahlo klišejski, je prostor protagonist zase. Opravki posameznih likov in njihova zaposlitev v različnih delih tega mesta nosijo skoraj magičen pomen, ki pa se ga seveda ne da dešifrirati. Mesto obdaja zgodbe kot okamenela zver, ki jo junaki po tihem častijo, jo nonšalantno omenjajo, jo merijo po dolgem in počez.
Ta šamanizem je tako bistven element Rožančevega pisanja kot tiha deviantnost njegovega prvoosebnega protagonista, ki zamenjuje upornost, aktivizem ter v neki meri celo vitalizem. Poti razvoja naprej so lepo nakazane, izvedba je odlična. Vsem interesentom za slovensko literaturo Rožanca priporočam kot močno pisateljsko osebnost, ki je ravno toliko določala prozo svojega časa, kot je čas določal njo.
Brez apriornosti je bival Jan Adlešič.
Komentarji
komentiraj >>