Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
15. obletnica smrti Gillesa Deleuza, 2. oddaja: KRITIKA IN KLINIKA (3067 bralcev)
Torek, 9. 11. 2010
Jernej Kaluža



Gilles Deleuze je nekoč dejal, da poizkuša avtorju, kateremu se skozi pisanje o njem priblizuje, narediti otroka v obliki novonastalega teksta. V delu Kritika in klinika, ki ga je prevedla Suzana Koncut, izšlo pa je pri zalozbi Koda se Deleuze skozi več krajših tekstov druži s številnimi avtorji, katerim naredi gručo majhnih otrok. Kar boste poslusali v tokratni Teoremi bo poizkus stvaritve oziroma poroda štirih majhnih vnučkov v obliki štirih razlicnih linij razmisljanja.
Oddaja v celoti:









Gilles Deleuze je nekoč dejal, da skuša avtorju, ki se mu skozi pisanje o njem približuje, narediti otroka v obliki novonastalega teksta. V delu Kritika in klinika, ki ga je prevedla Suzana Koncut, izšlo pa je pri založbi Koda, se Deleuze skozi več krajših tekstov druži s številnimi avtorji, ki jim naredi gručo majhnih otrok. V nadaljevanju boste poslušali poskus stvaritve oziroma poroda štirih majhnih vnučkov v obliki štirih različnih linij razmišljanja. Ti vnučki so kot vsi sorojenci ustvarjeni iz istega genskega materiala, zato bo vsak izmed njih povezan tako s svojim očetom – Deleuzovim besedilom - kot tudi s svojimi brati. To pomeni, da se bodo koncepti iz posamezne linije križali s tistimi iz drugih linij in z originalnimi Deleuzovimi koncepti. V družinah pa je vedno problem – obenem pa tudi tisto najlepše - v tem, da na določeni točki sin pozabi na stare starše, da se oddalji celo od očeta in se odpravi na samostojno pot.


1. linija – kritika in klinika, besedi iz naslova

Kaj imata besedi iz naslova zadnje v času Deleuzovega življenja objavljene knjige - besedi kritika in klinika torej - poleg blizuzvočja sploh skupnega? In kaj drži skupaj tekste, ki so sicer nastali v različnih obdobjih in jih vsaj na prvi pogled druži to, da se ukvarjajo z literaturo? Če bi bil skupni imenovalec zgolj ta tematika, bi se naslov lahko glasil samo kritika, kot vemo pa iz njega štrli tudi klinika. In močno dvomimo, da bi Deleuze to dejstvo obrazložil v stilu ene izmed starejših slovenskih popevk: »Napisal sem tako zaradi rime, saj veš da na kritika se nič ne prime«.

Literatura se kaže kot poskus doseganja zdravja, pravi Deleuze. Pisatelje namreč tako kot vse ljudi skozi slišano in videno prečijo sile - v obliki šokov in strel -, ki so premočne, da bi jih obstoječi gospodar v možganih obvladal in si jih podredil. Postajati začnemo nekaj drugega in del tega postajanja se lahko razlije v besedilo, ki v obratni smeri vpliva na to, kaj bomo postali. Pisanje je kot strelovod za strele, ki sekajo po možganih, a vsak, ki je kdaj pisal ve, da se vsega ne da zapisati; da so strele, ki nas zadevajo, premočne in da se del njihove energije zapiše v telo in tvori del nove možganske oblasti. Iz dejstva, da so sile močnejše od besed in da je človek bolan od realnega in ne od simbolnega, se kaže jasna in preprosta razlika med Deleuzom in Lacanovsko psihoanalizo; razlika, ki se - predvsem v slovenskem prostoru - prav simptomatično zanemarja in izničuje.

Zdravje, o katerem govori Deleuze, ni zdravje v običajnem pomenu besede. Ni nekaj, kar vsak v osnovi ima in lahko zaradi določenih napak izgubi. A nikakor tudi ne gre za drugo, postmodernistično skrajnost, ki se jo velikokrat izpeljuje iz Foucalta in po kateri naj bi bilo zdravje nekaj relativnega in vedno določenega iz perspektive neke vrednostne pozicije. Zdravje je po Deleuzu nekaj, za kar se je potrebno boriti - lahko bi rekli, da je majhna točka znotraj površine bolezni.

A s pomočjo brezčasnih matematičnih zakonov naj bi bilo mogoče vsako, še tako majhno točko locirati. Za točko zdravja pa to ne velja, saj se po ravnini giblje, poskus izračuna njene hitrosti in smeri pa zadane ob steno načela nedoločenosti, saj sta hitrost in smer vedno odvisni od gibanja ostalih točk ravnine. Kljub temu pa ne bi mogli reči, da je njeno gibanje povsem kaotično in da uhaja vsem zakonitostim.

»Nadvse mučno je, če ti vladajo po zakonih, ki jih ne poznaš ... Narava teh zakonov zahteva tudi to, da ostaja skrivnost, kakšni so,« je nekje rekel Kafka. Tudi Kantov kategorični imperativ nam ne pove, kaj je treba, temveč samo: Treba je! Partikularna razporeditev sil, posameznikova odločitev in dotok sil so tisti, ki zakonom podelijo vsebino, zato se zakonitosti s časom spreminjajo. Jutranji tek, branje, prijatelji in družina – deluje dokler deluje, dokler ne poči. Četudi ujamemo gibanje točke zdravja na neki ravnini, se lahko s kopičenjem sil ravnina prestrukturira in se znotraj tridimenzionalnega prostora ponovno pojavi nekje drugje in prejšnjo ravnino zgolj še seka.

Iluzijo zdravja omogoča sodba, v kateri je že Nietzsche prepoznal zgolj nihilistično sredstvo za potrditev lastne laži. S sodbo si posameznik ustvari domišljiski črno–beli svet, v katerem vladajo statični zakoni in jasno določena hierarhija. Sile realnosti, ki še vedno butajo, pa, paradoksno, sodnikom dajejo še močnejši zagon – še bolj je treba soditi, da bo sodba zares držala, še bolj je treba potrjevati laž, da bo na koncu izgledala resnična. V najbolj notranjih globinah sodbe se skriva duh maščevanja, ki je tisti, ki v čakanje uvede program večnega vračanja enakega, ki naj bi retroaktivno potrdilo sodbo. Jasno je, da je večno vračanje, o katerem govorita Deleuze in Nietzsche, nekaj ravno nasprotnega. Vse se enkrat vrne, vse se plača, problem pa je v tem, da nikoli ne veš, kaj je tisto vse. In če tega nikoli ne veš, potem lahko rečeš, da se nikoli ne vrne vse ali pa da se včasih vrne še kaj več«.

Proti sodbi se je potrebno po Deleuzu boriti. Vendar pa mora biti boj vseskozi pozoren, da ne postane vojna, kajti vojna je derivat sojenja, kjer je povsem jasno, kdo je nasprotnik in zakaj. Pri boju pa se znotraj posameznika bojujejo sile - podjarmljene in tiste, ki podjarmljajo -, med tem pa postajajo svoje nasportje, se mešajo in bolj kot sovražnike iščejo zaveznike. V tem smislu lahko razumemo tudi Nietzschejevo čaščenje boja in zavračnanje miru, saj je ravno mir ugodna podlaga za vznitje sodbe. Mir je lahko cenjen zgolj kot premirje, kot vmesni čas, ko se preštejejo žrtve in zbirajo nove moči.



2. linija – Deleuze in psihoanaliza

Izhajali bomo iz smeri, ki je bila nakazana že v prejšnji liniji. Rekli smo, da je ena od razlik med Deleuzom in psihoanalizo v tem, da je po Deleuzu človek bolan od realnega in ne od simbolnega ter da so sile, ki prečijo telo, močnejše od besed, ki jih skušajo razložiti.

Psihoanaliza iz želje naredi binarno mašino, katere gibanje je ujeto med dve skrajnosti - med prepoved in izpolnitev same sebe. Za primer si poglejmo Freudovo interpretacijo sanj, katere nauk je skoncentriran v formuli, da so sanje izpolnitev želje. Toda vsakemu sanjaču je jasno, da so sanje lahko nekaj sanjskega, nekaj čudovitega, obenem pa nas lahko tudi prestrašijo in zamorijo. Temu je tako zaradi prej opisane ambivalence, ki jo čuti posameznik do lastne želje, in zaradi njene ujetosti med dve skrajni točki. Deleuze binarni mašini želje zoperstavi razpršeno željo, ki je sestavljena iz številnih binarnih mašinic, razpotegnjenih čez večjo količino različnih skrajnosti.

Tako kot v vsakem sporu so tudi tu na delu neko nerazumevanje in določena različna izhodišča. Želja je po Deleuzu vedno privezana tudi na realno, medtem ko je v psihoanalizi transirana izključno na ravnini simbolnega. Deleuzov dodatek je v tem, da je želja vedno nek asemblaž oziroma nekakšna tridimenzionalna lepljenka, ki ni nikoli ločena od realnosti, čeprav se drži tudi simbolnega. Tako si recimo alkoholik nikoli ne želi samo in preprosto alkohola, temveč si želi ustvariti nekakšno posebno lepljenko – želja se veže na točno določen bar, na točno določeno uro v dnevu, na točno določeno vrsto piva, na točno določeno natakarico itd. Na površini realnosti se vežejo različne binarne mašine želje iz simbolnega. Če zadevo zares skoncentriramo, bi lahko rekli, da prepad med ravnino simbolnega in realnega tiči v tem, da je prva sprogramirana binarno, torej digitalno, druga pa analogno in da je zato prevod obeh v skupen jezik zelo težaven, če ne celo nemogoč. Presek obeh ravnin, na katerega se transira deleuzijanska želja, je tako zelo naguban in nehomogen, da je brez občih pravil, čeprav na posameznih odsekih veljajo določeni partikularni napotki, ki pa postopoma prehajajo v nekaj drugega.

A vprašanje je, zakaj psihoanaliza deluje, zakaj je praktično uspešna, če pa je v resnici napačna?

Jasno je, da je v resnici tu nekoliko napačno samo vprašanje. Tisto, kar je praktično uspešno, ni nujno tudi resnično in obratno. Freudu ne gre za to, da pacienta seznani z resničnimi travmami iz njegovega življenja; ni pomembno, ali je pacient res videl starše pri koitusu in je to resničen vzrok njegovih težav. Pomembno je, da pacient zgodbi verjame, da nanj deluje kot resnični izvor retroaktivno, s stališča sedanjosti, in povzroča spremembe v delovanju.

Tvori se nekakšen skupni konstrukt resničnosti in postajanja. Psihoanaliza tvori preteklo resnico, ki omogoča spreminjanje resnice v sedanjosti. A težava je v tem, da pri tem zopet zmaga binarnost. Nov konstrukt je sestavljen iz skrajnih pozicij: oče in mama, prepoved in želja, zdravje in bolezen. Deleuze poskuša ta binarni konstrukt nadomestiti z nekim novim in boljšim. Zato so tudi primeri, ki jih jemlje iz literature takšni, da binarnostim uhajajo: shizofreni študent Wolfson, ki ustvarja nov jezik ali Bartleby, ki ustvari formulo želje - "raje bi, da ne" -, ki uhaja bipolarnosti uresničevanja in prepovedi.

Ta novi konstrukt resnice in postajanja je bližji neki pravi realnosti, obenem pa omogoča tudi pravo postajanje drugi. Ker pa je deleuzijansko realno po svoji strukturi izrazito shizofreno, nehomogeno in večplastno, postajanje, ki iz njega izhaja, nima določenega cilja, niti sovražnika, temveč stalno presega lastne omejitve.

Smo na točki, na kateri se srečamo s koncem prve linije. To novo deleuzijansko postajanje, ki nima sovražnika in cilja je boj, ki se bori proti sodbi in vojni. Psihoanalitik je že zaradi svoje tipološke pozicije tisti, ki ve, torej tisti, ki sodi. Deleuze pa se znajde v težavni poziciji – bori se proti psihoanalizi, obenem pa je ne sme nikoli obsoditi v imenu neke višje, shizofrene realnosti, saj bi s tem postal neke vrste novi psihoanalik. Po tej tanki liniji se giblje njegov odnos do psihoanalize skozi vse tekste znotraj Kritike in klinike.


3 linija: Postajanje, ki presega svoja pravila

Postajanje, ki presega pravila lastnega postajanja in se nikoli ne ustavi na statični točki, bi lahko bolj kot z nekimi fizikalnimi procesi razložili s pomočjo teorije kaosa.

Kaotičnost neke enačbe se meri v razmerju med njeno dolžino in kaotičnostjo ter nepredvidljivostjo grafa, ki ga riše njena krivulja. Obstajajo dolge enačbe - recimo enačbe, ki jih pišejo programerji -, kako naj računalnik izbere naključne številke, recimo kode. Daljša kot je enačba, težje hekerji razvozlajo kakšen je sistem proizvajanja naključja neke kode. Jasno je, da je sistem proizvodnje naključja nekaj povsem drugega kot tisto, čemur rečemo naključje v vsakdanjem življenju. Zanimivo je, da se računalniku kljub vsemu napredku tehnologije ne da vbiti v glavo, kako naj proizvede naključje, kako naj naredi nekaj, za kar sam ne ve, kaj bo, ko bo.

A matematiki so odkrili enačbe, katerih grafi so popolnoma kaotični, čeprav vizualno zelo spominjajo na naravne oblike: na snežinke ali kristale. Njihove strukture na prvi pogled izgledajo homogene, na mikro ravni pa se opazi, da so na vsakem odseku specifične. S temi enačbami bi lahko primerjali Deleuzove formule, recimo formule opraviti s sodbo, postajati drugi ali narediti si telo brez organov. Gre za kratke formule, ki pa po realnosti rišejo povsem kaotišne grafe.

Temu je tako zaradi v prejšnji liniji opisane oblike preseka med simbolnim in realnim, ki je nehomogen in kaotičen, čeprav tudi lep kot kristal ali snežinka. Zato Deleuze, če hoče ostati konsistenten, ne more vzpostaviti številnih dolgih in formalnih pravil, kako se te formule zarisujejo v praksi. Spet smo pri prej opisanem problemu – simbolno je strukturirano digitalno, razumsko in vzročno-posledično, medtem ko je realnost analogna, brez mej, razlik, začetka in konca.

Tako kot smo še daleč od analognih računalnikov, ki bi producirali naključja, smo tudi daleč od novega človeka, ki bi s svojim mišljenjem zaobjel realnost. Tudi tu lahko pokažemo na razliko med Deleuzom in psihoanalizo. Medtem ko se je pozni Lacan vedno bolj zatekal k čisti topologiji, se pravi k čisti matematiki, okostju, v katerega lahko skrčimo in skoncentriramo vse v obliko matemov, se Deleuze od njega in tudi od Badiouja razlikuje po tem, da sta pri njem meso in kost nerazločljiva. Njegove formule se zapisujejo direktno v življenje posameznika in njegove prakse, od katerih jih ni mogoče razločiti.

Življenje in misel se zapleteta v kaotično gubo, ki pa od daleč izgleda kot homogena in urejena buba. Razlika med gubo in bubo je tista, ki tvori glavni problem vsake miselne formule, ki se zarisuje direktno v prakso. Vzemimo za primer formulo Živi in pusti živeti ali Nietzschejevo Bodi to, kar si. Te formule so, vkolikor gledamo od daleč, ko svet izgleda kot buba, popolnoma jasne. Problem nastane, ko jih skušamo uresničevati v praksi na površini gube.

Dvojnost med gubo in bubo lahko preprosto razložimo s primerom Zemlje kot planeta – od daleč namreč izgleda kot homogena buba, od blizu pa kot heterogena guba. Problem je v tem, da izhodiščna pozicija človeka ni pozicija astronavta, ki se približuje Zemlji, temveč pozicija nekega mikrodelca na površini gube. Recimo, da potujemo po neznanih površinah gube. Naše mišljenje je vseeno vedno v razmerju z bubo - z našo predstavo kakšen je svet, kaksen bo nov prostor. Podrobneje kot svet spoznavamo, bolj naguban se kaže. Predstava, kakšno bo neko novo okolje, se zmeša z realnostjo, ki jo nekdo nekje doživlja. Deleuze poleg Lacanovskega simbolnega in realnega združi tudi realno in imaginarno, ki tvorita nekakšno gibljivno ogledalo, sestavljeno iz dveh podob, ki se neprestano menjata.

Pozicija človeka je pozicija otroka, ki odkriva nove prostore in svet dojema kot zemljevid, kot pravi Deleuze v spisu Kaj pravijo otroci? Otrok primarno dojema svet kot osrediščen okoli zibelke, iz katere začne postopoma spoznavati okolico. Tudi oče in mati sta sprva dojeta kot objekta znotraj prostora in šele retroaktivno dojeta psihoanalitično kot ključni točki znotraj tega prostora.

Odgovoriti moramo na uvodno vprašanje, s katerim smo odprli to linijo: Zakaj postajanje ne more imeti povsem jasnih pravil; torej, zakaj ne more biti ujeto v določeno matematično enačbo? Človek kot delček na površini gube vedno prihaja v nove prostore, njihovih pravil pa ne pozna. Pravila se tvorijo šele, ko so nov prostor in odnosi znotraj njega spoznani. To, kar Freud zanemari v interpretaciji sanj, je ravno ta izrazita prostorska organiziranost, prehajanje iz prostora v prostor z novimi pravili in zakoni - kot v filmu Kocka. Ko vstopimo v nov prostor, nam še ni jasno, ali bodo sanje sanjske ali moraste.


4. linija: Deleuze in literatura

V prvi liniji smo zgolj omenili, da je ena izmed skupnih točk izbranih tekstov ta, da se ukvarjajo z literaturo. To klico smisla smo potem zanemarili in se odpravili po drugih poteh, zdaj pa se bomo k njej vrnili.
Najprej bi lahko izpostavili, da v Kritiki in kliniki zbranih tekstov ne bi mogli opredeliti kot literarnoteoretične, prav tako pa ne gre za kritike obravnavanih del. Obojemu se Deleuze izogiba zato, ker se hoče izogniti sodbi, ki je osnovni gradnik klasičnega načina pisanja o literaturi, ki literaturo vrednoti glede na njeno ustreznot nekemu zunanjemu sistemu. Deleuzu pa ne gre niti za drugo skrajnost, da bi iz literature zgolj izbiral fragmente, ki bi jih potreboval za potrditev lastne filozofije. Težavam se hoče izogniti z uvajanjem literaturi vzporednega razmišljanja, imanentnega ideji obravnavanega besedila, a od njega vseeno povsem različnega.

Rok Benčin v spremni besedi izpostavi določeno protislovje: Izgleda, da se Deleuze na enak način loteva branja filozofskih in literarnih tekstov, čeprav obenem v delu Kaj je filozofija, ki ga je napisal skupaj z Guattarijem, jasno razloči umetnost od filozofije, katere poslanstvo je iznajdevanje pojmov.

Vidimo, da se tudi tu tvori nekakšen presek dveh ravnin: ravnine umetnosti in filozofije. Deleuze uporablja formule izbranih pisatlejev in jih preoblikuje v filozofske formule, misli vzporedno z njimi, a vseeno presega njihovo pojmovnost. Na tem preseku se znova pokažeta mesenost in krvavost, ki ju v filozofijo vpelje literatura.

Preko literature se dogaja tudi postajanje. Vsak tekst je nov prostor, v katerem veljajo novi zakoni, ki jih mora interpret najprej spoznati, če se želi ob njih spremeniti. Nekateri avtorji, recimo Deleuzu se posebej ljubi Kafka, pa različne prostore z različnimi pravili množijo znotraj enega samega besedila, ki postane skoraj zemljevid, zemljevid gradu, sodišča ali Amerike.

Psihoanaliza kot interpretatorka umetnosti zgreši zato, ker skuša vse prostore besedil preoblikovati v sebi lasten prostor in ker zanemarja vse odtenke, ki jih ne more ujeti v sebi lastne forme. Problem je tudi tu podoben tistemu pri psihoanalitičnem zdravljenju, opisanem v drugi liniji. Tvori se nova, ekskluzivistična resnica, ki se ji hočejo približati literarni pisci sami - namesto da bi ustvarjali nove prostore, svoja besedila umeščajo v že znani prostor, namesto da bi postajali, se prilagajajo in posnemajo. Deleuze tudi tu izbere psihoanalizi popolnoma nasprotno smer. Če se Lacan usmeri proč od Amerike nazaj v Avstrijo k Freudu, se Deleuze navdušuje ravno nad ameriško literaturo, ki je pri postajanju in odkrivanju neobremenjena z okolestenelo tradicijo.

Izpostaviti je potrebno, da pri tem postajanju in preseganju Deleuzu ne gre za iskanje kakšenga preboja, ki bi na novo utemeljil mišljenje ali presegel meje postmoderne dobe. Še več, na večih mestih prav ponosno prizna, da v celem svojem opusu ni povedal ničesar zares novega. Problem novega je v tem, da ponavadi postane nov temeljni kamen, osnovna točka, glede na katero se vrednoti in sodi. V postmodernistični dobi je potrebna ravno nasprotna drža. Vsak posameznik na nagubani površini literarne produkcije lahko le išče besedila in avtorje, ki mu bodo omogočili novo postajanje, in iz svojega postajanja ne dela nečesa univerzalnega. Tako kot vsaka žuželka išče cvet, ob katerem se lahko razvije.

Pri primeru žuželkelke in cveta, pa tudi pri vseh drugih danes uporabljenih primerih ne gre za nikakršno primerjavo ali metaforo; kot v spremni besedi pravi Rok Benčin, gre pri Deleuzu bolj za metamorfozo. Znotraj imanence lahko ljudje postanejo živali, besedila zemljevidi in odrasli otroci. In nobeno izmed teh stanj ni primarno ali osnovno.

Ob zaključku imamo kar nekoliko grenak priokus, kot da ne bi povedali vsega, kar bi morali slišati. Deleuzovih del se nekako ne da označiti v stilu »Zelo za« ali jih oceniti po petstopenjski lestvici, saj to spada pod objem sodbe, ki jo moramo nadomestiti s postajanjem. In kot smo rekli, je vsako postajanje drugi metamorfoza, ki je mogoča le v stiku s tem drugim. Žuželka mora dejansko priti v stik s cvetom in tudi bralec mora priti v stik s knjigo. A seveda se vsaki žuželki in vsakemu bralcu zastavi isto vprašanje – »Ali se mi splača poskusiti, ali mi bo všeč tisto, kar bom postal?« Kot je dejal Carlos Castaneda: ne moreš vedeti, kaj je na koncu poti, dokler nisi tam. Torej knjigo v roke in na pot postajanja!

Oddajo je spisall Jernej Kaluža.



Komentarji
komentiraj >>

Re: 15. obletnica smrti Gillesa Deleuza, 2. oddaja: KRITIKA IN KLINIKA
ante [10/11/2010]

to bi sedl slišat na netu, ker smo zamudl! delez deluz delez deluz!
odgovori >>

    Re: 15. obletnica smrti Gillesa Deleuza, 2. oddaja: KRITIKA IN KLINIKA
    anđelković [10/11/2010]
    evo maš
    odgovori >>