Slovenijo je v času krize moralo zapustiti približno 14.000 migrantskih delavcev. Mnogi so zaradi sužnjelastniškega režima pokradeni in izigrani. Temeljna značilnost režima izkoriščanja migrantskih delavcev v Sloveniji je osebna odvisnost delavcev od delodajalcev. Tak mehanizem izsiljevanja omogoča podjetjem, da nekaznovano kršijo temeljne delavske pravice, navajajo pri Nevidnih delavcih sveta (IWW) in Njetworku.
Slovenijo je v času krize moralo zapustiti približno 14.000 migrantskih delavcev. Mnogi so zaradi sužnjelastniškega režima pokradeni in izigrani. Temeljna značilnost režima izkoriščanja migrantskih delavcev v Sloveniji je osebna odvisnost delavcev od delodajalcev. Tak mehanizem izsiljevanja omogoča podjetjem, da nekaznovano kršijo temeljne delavske pravice. Ko delavcem iztečejo delovna dovoljenja in pogodbe o delu, morajo zapustiti Slovenijo. Tako so izgnani iz šengenske Evrope, brez kakršnihkoli možnosti, da bi lahko zahtevali povrnitev neizplačanih plač in ostalih pravic iz dela.
Slovenska gospodarska rast je v času silne konjukture evropsko povprečje prebijala za debel odstotek ali dva. Toda: velik delež rasti – po nekaterih podatkih kar 60-odstoten – je bil dosežen s pomočjo državnih investicij v gradbeništvo. Na hrbtu državnega proračuna. V gospodarski panogi, ki bi jo stežka uvrstili med panoge z visoko dodano vrednostjo, s katero bomo konkurirali Indiji in Kitajski, ki nas bo potegnila iz demografskega krča ali iz ekonomsko-finančne krize.
Nazoren je podatek, da je velenjski Vegrad na konjukturnem višku zaposloval 1.700 ljudi. Od tega 1.200 migrantov. Ki so za 500 evrov – pogojno dostojnih v Bosni, v podalpskem raju pa zagotovo bednih – garali in gradili opevano rast. Stroški njihove nastanitve so se od sramotne plače seveda trgali. Pričevalci, ki so bili te dni v Sloveniji pravijo, da v paket ni bla vključena topla voda, okoli ene kopalnice pa se je drenjalo 40 ljudi. Ni odveč, če omenimo tudi primer, v katerem je odgovorna oseba 45 delavcev stlačila v trisobno stanovanje v centru Ljubljane. In končno: ni odveč, če omenimo, da so delavci, ki so popreje omenjene 500 evrske plače sploh prejeli, med srečneži slovenske gastarbajtarske epizode.
Pregnani, okradeni in izigrani delavci iz Bosne in Hercegovine so se odločili boriti za svoje pravice. Organizirali so se v Organizacijski odbor Cazin, ki je skupaj z Nevidnimi delavci sveta organiziral sestanke, proteste, javne tribune in druge javne intervencije o položaju migrantskih delavcev. Njihovi neposredni zahtevi sta :
prvič: izplačilo in povrnitev vseh obveznosti do delavcev, ki jih dolgujejo delodajalci in država Slovenija ;
drugič: osebna delovna dovoljenja za izigrane delavce in dostop do svobodnega trga dela v Sloveniji. Za nastalo stanje ne krivijo zgolj tako imenovanih delodajalcev, temveč tudi državo. Ta tovrstne tretmaje s pomočjo namerno ali nenamerno nedorečene zakonodaje, ki prvi 2 leti po prihodu v Slovenijo usodo delavcev determinira povsem skladno z načrti delodajalcev, omogoča.
Predstavniki opeharjenih cazinskih delavcev, katerih odbor v kratkem pričakuje stotine novih članov iz vrst Vegrada in morebitnih drugih slovenskih gradbenikov, se je konec preteklega tedna nahajal v Ljubljani. Po tem, ko jim je vizni šengenski režim to sploh omogočil, seveda.
Slišali smo pričevanja cazinskih delavcev in Andreja Kurnika o položaju migrantskih oz. iz evropske Slovenije izvrženih delavcev. Kaj v luči tega pomeni imenovanje Milana Kučana za posebnega poročevalca Pahorjeve vlade za Bosno in Hercegovino? Povedano drugače: s čim se zna Kučan večino svojega časa, za katerega se je honorarju bojda odpovedal, ukvarjati, če se bo 14.000 odpadnikov sredi troedine države zbiralo pred pristojnimi bosanskimi in slovenskimi institucijami – vključujoč Mercator -, lahko kvečjemu uporabljamo domišljijo. Domišljija pa nekako narekuje, da predmet Kučanovega dela ne bo zagotavljanje stabilnosti post-daytonske države, temveč pranje umazanega slovenskega perila. Že tako umazanega od LB-jevih »štediš« dalje.
Komentarji
komentiraj >>